Najnovejša pesniška zbirka uveljavljene in priznane pesnice Barbare Korun je naslovljena Vmes in je po zbirkah Ostrina miline (1999), Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čećica, motnjena od ljubezni (2014) šesta po vrsti. Zanjo je prejela nominacijo za Veronikino nagrado, za prejšnje zbirke pa poleg nominacij nagrado za najboljši prvenec leta, zlato ptico in Veronikino nagrado. Iz zbirke Vmes, ki jo sestavljajo družbenostvarne in družbenokritične ter intimno-ljubezenske pesmi, izstopata pesmi Medeja, po uboju svojih otrok / dvor kralja Kreona, Korint, mitični čas in Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu / Jeruzalem, Izrael, maj 1962. Pesmi sta samostoječi in osamosvojeni simbolni besedili o sovpletenosti v »u-stroj« tako na zasebno-intimni kot družbeno-javni ravni in znotraj zbirke učinkujeta kot nosilna konstrukcija z apelom po odgovor-nosti: »Vsakdo naj odgovarja za to, / kar je rekel, kar je storil. Ne pred Bogom, pred ljudmi. / Pred sodniki.«
Mnoga besedila potovalno-intimnega dnevnika, ki so bolj fragmentarne narave in so sličice/prizori, polnovredno zaživijo znotraj kontekstualizacije zbirke in se tako opomenijo. Težko bi govorili o natančni strukturi, ustroju zbirke. Pesmi, označene z zvezdico, so intimistični, zasebno-psihološki fragmenti; naslovljene pesmi pa so povečini »polskrita ilegalna poročila« iz prostoročasja »vmes«, tj. z letališč, postaj, hotelov, ko gre za psihološki občutek vmesja in nepripadanja, neudomačenja, saj – tako beremo na strani 62 – »če se udomačim / se u-strojim / in če se ustrojim / sem del stroja / stroja za ubijanje«.
Vmes je skupek besedil, ki delujejo sprva raznorodno, kot razsut delovni material, brez strukture, nekega posebnega reda, kot neurejena različica knjige. Izgradijo se ob citiranih drobcih doživetij/pogovora iz nekega pesničinega obdobja, kar pomeni, da material pesnica jemlje iz neposredne življenjske izkušnje in ga prestavi v pesemsko gradivo. Pesmi so napisane kot pričevalski fragmenti doživetij, postopek spominja na kolažiranje. Lahko jih beremo kot utelesitev verzov s samega konca knjige: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. / Razpadel mi je jezik. / Sestavljam ga nazaj, / potrpežljivo, natančno, / stran za stranjo, stran za stranjo.« In lahko jih uzremo v duhu v knjigi citiranega italijanskega filozofa Giorgia Agambena: »Jezik mora, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati nemožnost pričanja.«
Knjiga Vmes se torej ne ogiba razpršenosti, distorziji, neurejenosti. Kot bi prav z nasprotovanjem pravilu reda in urejenosti oživila to našo realnost vrednot izvotljenega sveta. Aduti zbirke Vmes (poleg Medeje in H. Arendt) so sporočilno izstopajoči verzi, ki luščijo družbeno masko, kot na primer ti: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala.«, ter premišljujoči verzi, o čemer kasneje.
Pesmi, ki sledijo pesmima Vonj po človeku in Medeja, utelešajo človekovo/subjektinjino stisko. Spisane v prvi osebi ednine pričajo o strahu pred svetom smrti in uničenja, tako kot družbeno stvarnost doživlja subjektinja, razočarana nad nepravično svetovno porazdelitvijo kapitala, dejstvom, da mediji ne posredujejo družbene realnosti, ampak jo ustvarjajo. Govorkino stanje izrekanja je emocionalno nabito, od občutka tesnobe in nebogljenosti, saj se sooča z razpadom včasih tudi idealiziranih predstav o svetu, »ta smrtna / groteska me prelamlja«, do »otrpl[e] sovražnost[i] do same sebe in s tem do sveta«. Razpadanje vsega nekoč gotovega, na kar se je bilo moč opreti, se v knjigi stopnjuje z izgubo zaupanja v ljudi in z neverjetjem v družbo in »slovnico«, torej sistem pravil.
Na splošno, kolikor se hoče umetnost odzivati neposredno in sproti, toliko tvega. Pridobiti takojšen odzven družbene realnosti v ustvarjenem delu je s stališča dokumentaristike, pričevanja nenadomestljivo. Morda so ad hoc besedila aplavdirana prav od sorodno- ali istomislečih. Njihova smisel in katarzični učinek – kolikor patriarhalen že je ta izraz – vidim v glasnem, protestnem javnem branju, da bi pesniški glas segel do številnih. Predvsem v centralni Sloveniji je jeza kot čustvo tabuizirana in potisnjena na rob »normalnega«, družbeno sprejemljivega. V stiku z romanskim svetom se morda zaradi temperamenta sosedov sprejemljivost nekoliko spremeni. Jeza, ki jo je treba tolerirati, odobravati, ne zatirati, pa neobhodno prinese k besedilom tudi čustveno nabit pridih in s tem občasno prevelik odziv. Po drugi strani pa sta za vsako poglobljeno gravuro v pesniško teksturo skoraj nujna razmik in pesniška veščina.
Kaj pričakujemo od umetniškega dela, ki se odzove na družbeno stvarnost? Kot bralka v umetnosti ne iščem dnevnoinformativnih vsebin; refleksija družbe me ne zadovolji, če ostane na stopnji, ko imitira družbeno realno (videno ali potlačeno) stanje in me privede do anksioznosti, občutka žrtve, k čemur me tako ali drugače hoče prepričati družbena moč (ki je kapital). V Vmes ne gre le za pričevanje in jezo, ampak kljuvajočo bolečino, ki je posledica stanja, ko »[s]e nam koščki stvarnosti / kot trske zadrejo pod nohte«, ko se govorka počuti tako zapuščeno, da je »[m]nožina […] tu samo / zato, ker sem tako edina, / da bi lahko cvilila.« Občutje enoedinosti, človekove stiske v odtujeni družbi, se poglobi.
Na strani 73 beremo pesem Na vrtu gostilne Malohradska v Pragi, ki je bolj psihološko kot estetsko/poetološko besedilo, kot iskren dnevniški zapis o popolnem nerazpoloženju. Berem ga kot razgaljeno (samo)ironiziranje človekove krhkosti in bežanja: »vsak cvetek bresta na vrtu ki pade / v moj pečeni krompir vzamem za / osebno žalitev«. Vprašam se, zakaj je ta pesem v zbirki in o čem pravzaprav govori subjekt, ki ob stiku z družbeno stvarnostjo, stopica po samem robu? Ko nas prepričajo vsebina, naravnanost, družbenokritični angažma itd., smo praviloma manj ali celo nezahtevni do forme. Ne pozabimo, da je za izbrani »kaj« pomemben tudi »kako«. Ko glas vznikne, je čudo narave. Ko ga zapisujemo, ga neobhodno kultiviramo, ne nujno kalupiramo. Poezija se ne piše za dvoletno uporabo, zato se mi zastavlja vprašanje, kaj doseže pričevanje in kaj njegova refleksijska nadgradnja. Nekateri pesniki utrinke datirajo, kar ponekod stori tudi Korun, to se mi zdi smiselno, dokumentaristično. Drugi bi jih transformirali v jezik, obogaten s figurativnostjo. Tretji uberejo, kot Vmes, svojo pot.
Spoznanje, do katerega pride pesniška subjektinja v zbirki Vmes, je: »tega / ni moč razumeti // kar je moč razumeti / ni pomembno«. Poleg dokumentaristično-pričevanjskih utrinkov družbene stvarnosti, kakor jo doživlja in o njej pričuje subjektinja/pričevalka, Vmes torej ponudi še globlje razmisleke, modrosti, kot je na primer ta: »goli umislek prestrašenih / človekov trgovcev // ki zmeraj trgujejo z drugim ne z lastnim / ki mislijo da trgujejo z drugim / pa zmeraj le z lastnim«. Prav ta plast zbirke Vmes je po mojem mnenju odlična in presežna, saj pesnica vešče pretovori aktualna čas in prostor, potopis človeške eksistence znotraj nedoumljivega zla, videno in prikrito, doživeto in sluteno, v uvid, umetnost – pesem, ki je in se samodefinira ob rojstvu. Ubrati svoj »kako« z vsem znanim in doživljanim »kaj«, se izkaže v Vmes za smiseln.
Kljub temu ne morem zaobiti nečesa. Če pesmi Vmes opozarjajo na družbeno netoleranco, jih spodnese prav tedaj, ko imajo same mesta netolerantnosti in se tako ulovijo v lastno zanko. Primer pesmi Na postaji Wien Meidling na strani 71 je izpričana negativna stereotipizacija: »postarana Američanka z dolgimi blond kodri, / botoksom in liftingom«. Toliko bolj na strani 58, v pesmi Strunjan, 5. 7. 2016 ob 6.30, ko gredo besede o dečku: »Nabuhel devetletni fante, / pitan z mesom živali, pitanih / s hormoni za pospešeno rast, / z obrazom, polnim divjega sovraštva / in nemoči, na ves glas kriči: 'Kuuurbeee! […]'«. Tako starejša, negovana gospa (slavljenje večne mladosti in tabuizacija staranja) kakor jezni deček s prekomerno težo (bolezen ali nezgledne /prehranjevalne/ navade) sta le simptoma družbe.
Ali pa v Čakalnici v zdravstvenem domu, ko je starim, »uvelim ljudem« kar določeno, da so »njihova zanemarjena telesa brez / zavedanja« in njihova »duša – prazen, otopel pogled, zapičen v neko / točko na tleh ali v brezplačen katalog cenene trgovinske verige«. Besede netolerantnosti v kontekstu apela po pravičnejši družbi izpadejo obsojajoče. Nerodnost, ki odraža današnjega človeka v primežu (ne)vrednot, je upodobljena v izbiri žrtve za obed med v akvariju še živimi ribami, ki imajo oči, in lignji (ki, mimogrede, tudi imajo oči). Pesniška subjektinja izbere (predpostavljam, domnevno manjše zlo) »kalamare«, ki jih je za smrt »izbral«, ko jih je iz morja izvlekel, nekdo drug in so zamrznjeni; izrazite oči ribe tako ne bodo opominjale na sovpletenost v neetično ravnanje – ubijanje živali za prehranjevanje.
Večkratno branje Vmes potrjuje dvoje, da prinaša močna pričevanjska, spoznavna in razmišljajoča mesta, obenem pa žal tudi nespregledljive, čustveno prenabite točke izreke. Z vsakim branjem se oboje poglobi. »Krivca« za sodobni družbeni položaj zbirka Vmes »obsodi« s sarkastično-groteskiranim Predlogom za start-up podjetje / Slovenija 2012, kjer v oglasu za malo prenosno giljotino preberemo: »imate vlado, ki vas načrtuje prodati za sužnje / eliti sprevrženih vrednot?« Če je tu snov upravičeno upovedana z neosebnim pristopom, se mi zastavi vprašanje o smislu datacije prigode z jeznim dečkom s prekomerno težo. Zaradi pojasnjene zadržanosti se kljub znatnim izpostavljenim citatom, kot je tudi ta iz pesmi alegorije V skoku: »čas je za mišje / delovanje, po senčnih kotih in skrivnih krajih, / grizljati in glodati vrvi, ki držijo / družbeno laž / kot veliko platno, obešeno preko / zločinov in nedoumljivih podlosti«, dobrohotno vprašam, kaj doprinese poezija Vmes. Poezija pa mi sama odgovori: »Ne, poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno.« Prav to šteje.
Barbara Korun v Vmes ne le prikaže družbeno stihijo, ampak (morda celo nenamerno) nakaže mogočo pot posameznega človeka v njej. To stori v pesmi Proizvodnja ljudi, kjer se subjektinja sprašuje, koliko je treba pozabiti v času socializacije, da ugajamo in postanemo družbeno sprejemljivi, in koliko se ponovno spomniti, da odrasel lahko pride do modrosti. To je ključno spoznanje knjige, ki pričuje, da sta nujni razpadanje in ponovno vzpostavljanje, da človek zaživi z novo življenjsko paradigmo. Ob družbeni stihiji sta v Vmes, kakor pričajo spodnji verzi, oprijemališče in pot k naravi kot viru modrosti in »sebi«: »kot v otroštvu / zaupam samo / preprostim stvarem / vodi zraku svetlobi // voda zmeraj najde pot / vsako oviro zaobide / vsako razpoko razširi.«
