Koprivnikar Aljaž

Mnogotero izrekanje duha

S pesmaricama Oblike sveta (1991) ter Oblike srca (1997) je pesniški mojster, prevajalec in literarni zgodovinar Boris A. Novak k nam prvi prinesel priročnik pesniških oblik, ki je bil v svoji zasnovi urejen tudi kot pesniška zbirka – prvi je vseboval sedemdeset, drugi pa sto štirideset pesniških konstrukcij, nekaterih tudi prvič uporabljenih v slovenskem jeziku. Te v svojih definicijah, ki so pisane za širok krog bralcev, vse od mladine pa do literarnih strokovnjakov, zazvenijo v prepoznavni avtorski govorici – sozvočju zvena in pomena. Tokratna, tretja in dopolnjena izdaja, ki nosi naslov Oblike duha: zakladnica pesniških oblik, po več letih manka tako še dopolni svoji predhodnici, saj med svojimi platnicami skupaj z obravnavo zvrsti in podzvrsti vsebuje dvesto dvajset oblik, med njimi šestdeset takšnih, ki so v slovenščini prvič upesnjene in šestnajst, ki jih je izumil avtor sam.

V pričujoči zakladnici pesniških oblik Novak svojemu bralcu približa načine pesnjenja tako po leposlovni kot »obrtniški« plati, časovno segajoč vse od antike do sodobnih poetičnih praks, geografsko neomejen med Vzhodom in Zahodom, pri čemer sicer sledi preteklim izdajam, a hkrati te tudi nadgradi. Slednje ni vidno zgolj po množici dodanih pesniških oblik, velik del pesmi je namreč tudi upesnjen na novo, pri čemer se določeni primer spogledujejo tudi z avtorjevim opusom magnumom, eposom Vrata nepovrata. Pomembno razliko od prve in druge izdaje pesmaric predstavlja tudi dodatek novih form, ki sodijo v območje avantgardističnega ustvarjanja. Pri tem delo opazno izgradi kot sintezo prejšnjih dveh, saj če so bile Oblike sveta namenjene predvsem srednješolski populaciji in je nadaljevanje Oblik srca seglo na univerzitetno raven, tokratna izdaja v kreativnem procesu pomeni prepletanje obojega. Bralci tako prepotujemo bogato bero pesniških tem ter motivov, kjer se avtor poslužuje tako literarne tradicije, to na novo soustvarja oziroma posodablja za današnje dni, hkrati pa v tem izriše atmosfero, ki seže vse od šaljivosti do družbenih komentarjev, s čimer oblike v pesmih zaživijo v svoji raznolikosti in dodelanosti. Velik del avtor nameni predvsem oblikam, ki so značilne in tradicionalne za slovensko poezijo, denimo sonet, a pri tem dobrodošlo predstavi tudi manj znane, v slovenščini še neuporabljene oz. kot jih sam poimenuje zvočne posode bivanja poezije, s katerimi na novo soustvarja poetični horizont. Izpostavljene pesniške oblike so razporejene »demokratično«, po abecednem vrstnem redu, hkrati pa premišljeno izpisane za različne generacije ter predznanja bralcev, saj avtor v svoje razlage vpelje dve velikosti črk, pri čemer večje služijo mlajšim, ki se z izbrano snovjo šele spoznavajo ter manjše, kjer Novak vpelje bolj poglobljene analize »strokovnemu bralcu«. Podobnemu namenu služijo tudi ilustracije izpod rok Marjana Mančka, saj te ne samo nagovarjajo »najmlajše«, pač pa s svojim zlitjem z jezikom tudi razširijo in nadgradijo sporočilo same pesmi oziroma njene definicije.

Delo se tako izkazuje kot izjemno dodelan ter razprostrt konglomerat različnih pristopov, ki vsebuje kreativen in znanstven pristop, ki ju Novak posreduje daleč stran od suhoparnosti, saj omogoči vso potrebno igrivost in svobodo, da v vseh generacijah in stopnjah izvedenosti zaneti ogenj ustvarjalnosti. Pri tem pa nas na poti skozi mnoštvo pesniških oblik, bodisi skozi jambski enajsterec, konkretno poezijo, sonet, parodijo, rondo, neskončno pesem in vseh ostalih odkritih in še neodkritih načinov upesnjevanja, opozarja na pomembno dejstvo, da se v vsaki izmed njih skriva posebno občutje človeka in njegovo raznoliko izrekanje Sveta.

Objavljeno: 19.12.2017 | Vir: DSLK