Angleški pisatelj, založnik in učitelj Joseph Lloyd Carr (1912–1994) je napisal osem romanov, med katerimi je najbolj znan Mesec dni na podeželju iz leta 1980. Ena najbolj tihih in večkrat ponatisnjenih sodobnih angleških klasik je prejela Guardianovo nagrado in bila nominirana za nagrado booker, po njej pa je leta 1987 irski režiser Pat O'Connor posnel film, katerega subtilnost gre pripisati mladim Colinu Firthu, Natashi Richardson in Kennethu Branaghu v osrednjih vlogah.
Edinstvenost tega realističnega, molovsko-čehovljanskega romana – kjer se na prvi pogled ne dogaja prav veliko, a je v atmosferi ves čas čutiti nekakšno podtalno napetost, ki vzporedno z odtekanjem poletja meri na nepovraten konec sprva nedoločenega nečesa – izhaja že iz pisateljeve osnovne pripovedne drže, ko je iskal pravi ton jezika. Hotel je, »da se pripovedovalec z obžalovanjem zazre štirideset ali petdeset let v preteklost, a da mu ob podoživljanju nenadomestljivo izgubljenega časa srce še vedno glasno utripa«.
Oznaki tihost, ki se drži romana, gre pripisati razen v mehkobo ovitega čustvenega zanosa, ki ostane nerealiziran, tudi mimobežen pridih homoerotičnosti, spoznanje, ki predčasno zaključi prijateljstvo med dvema moškima, vojnima veteranoma, od katerih eden raziskuje v nebo usmerjeno steno, drugi pa zemljo pod njo, iz davnine segajočo nesprejetost islamske vere, prisotnost grozot prve svetovne vojne, ki nenadzorovano krčijo obrazne mišice in burkajo nočne delirije osrednjega protagonista, ter namigujočo samozatajevanost z milino prežarčene soproge zadrtega vaškega vikarja. Načete ali zgolj nakazane teme na ozadju umirjene, z zahajajočim soncem poznega poletja obarvane dikcije delujejo močneje, kot bi sicer, in se kljub davnemu spominu, podvrženemu pozabi, mehkobno zlivajo v preprosto in privlačno romaneskno govorico.
Londončan Tom Birkin se v zrelih letih spominja poletja leta 1920, ko je na severnoangleškem podeželju, v yorkshirski vasici, kot restavrator razkrival z apnom prekrito srednjeveško stensko slikarijo v tamkajšnji cerkvi. Nenaklonjenost anglikanskega vikarja tako do veličastne podobe kot njega samega, trda tla cerkvenega zvonika, kjer je nastanjen, in nizko plačilo dobijo protiutež ob spoznavanju preostalih vaščanov, izmed katerih mu ljubezenska čustva z vse bolj rednimi obiski prebuja čutna vikarjeva žena Alice. Njuna rastoča naklonjenost, približevanje in odmikanje, z zgovornimi (pre)molki in nekončanimi replikami nadzorovana čustva, ki tiho razkrivajo brbotajočo strast, in razboleni občutek zamujene priložnosti, ki ostane za njo, so osrednja tema tega počasnega, nežnega, poetičnega in toplega romana, ki jim tudi teža vse grozovitejših podob na steni, v osrednjem liku za nameček zbujajočih še izkušnjo nedavne vojne, ne more do živega.
Skozi stenske podobe, ki se razkrivajo pred njim, Tom intuitivno spoznava tudi njihovega ustvarjalca, z grozo ugotovi, da gre za njegovo zadnjo umetnino, ob čemer se, s tančico vprašljive skrivnostnosti, zave tudi razloga njegove smrti. In edina sled, ki bo ostala po njegovem odhodu iz vasice, je zavedanje, da bo na podoben način nekoč nekdo drug spoznaval njega. A izkušnja tihe ljubezni, ki je ne bo predramilo niti sporočilo njegove z drugim moškim pred časom pobegle soproge, da se želi vrniti k njemu, bo za vselej povzročala tisti glasen utrip srca.
