Notranje zadeve Tiborja Hrsa Pandurja so tako kot prejšnja Enerđimašina udarna, energična zbirka. V sebi ima kar dosti avantgardističnega, neoavantgardističnega in bitniškega. Na eni strani je mladi pesnik s svojo vizijo, na drugi družba – in to, kar ta propagira kot lepo in dobro, ni v skladu s tem, kar se njemu razodeva kot resnično.
Oblikuje se torej stari razkol med futuristi in pasatisti, progresivci in reakcionarji, pesniškim vizionarstvom in malomeščanstvom, ki narekuje družbene norme. Bitniško rečeno, med kontrakulturo in kulturo.Še pred dobrim desetletjem bi se taka ustvarjalčeva pozicija zdela nevzdržna, lahko bi le zamahnili z roko, češ, kaj se pa ta gre in kako to, da misli, da je ravno on poklican za boj proti mlinom na veter. Toda medtem se je dogodila gospodarska kriza, ki je minila le za nekatere, in v vse bolj razslojenem svetu ne gre drugače, kot da tudi sami ugotovimo, da med našo vizijo in dejanskim stanjem vlada čedalje večji razkol.
Zato vsaj do določene mere tak pesniški glas postaja tudi glas nas samih, ali drugače rečeno, množice brezimnih z vse bolj praznimi žepi. Podobe tega finančnega razkola se vijejo skozi celotno zbirko. Na primer v pesmi Beračica gre mimo: Ki je bila nekoč lepa / Prosi nekoga / Ne da / Mrzlo je / Leni turisti se slikajo.
Na drugem mestu, v pesmi Breath: A Talk Show, beremo o političnih masakrih, a spet gre pravzaprav za isti problem – kdo bo koga, kdo si bo nagrabil več: Ti ljudje so mirno v luknjah svojih predmestij pumpali šibrovke in pripravljali masaker. Nihče ni obvestil vlade, zdelo se jim je celo zabavno, če bi se ga malce napili. To še ne pomeni, da se s tem pesniškim glasom lahko povsem istovetimo. Reči hočem le, da si ne moremo zatiskati oči pred tem, da živimo v svetu, v katerem se taka grabežljivost in nasilje neprestano izvajata, in da zadevata slehernega izmed nas.
In da ta svet vse bolj obvladujejo fašistoidni policijski režimi, da so naše čisto osebne notranje zadeve dejansko zadeve ministrstev za notranje zadeve oziroma kapitalistov in politikov, ki prek robocopov s pendreki usmerjajo naša življenja. Čeprav si z nami deli isti svet, je pesniški subjekt razločen od nas. Po eni strani je prepoznavno avtorski, druži se s svojimi pesniškimi kolegi po Sloveniji in drugod po Evropi, predvsem po Balkanu, živi dokaj pestro mladostniško življenje po raznih kulturniških avtonomnih conah, po drugi strani pa je nadčasovno viralen, prevzema lahko različne izmišljene identitete.
Strategija, ki jo pogosto ubira, je, kot se v spremni besedi izrazi Muanis Sinanović, da piše v »prihodnjem pretekliku«, s pozicije, ko se »sedanjosti v prihodnosti spominja kot revolucionarne preteklosti«. S tem pa njegov govor prehaja v fantazmagorično fikcijo.V najboljših primerih, takrat, ko okleščeno, v nekaj črtah, nekoliko idealizirano zarisujejo podobe nemočnih posameznikov v svetu fašističnih institucij in korporacij, pesmi spominjajo na Banksyjeve grafite. Takrat so tudi najbolj komunikativne, zato sem prepričan, da bodo našle svoje bralce. Včasih pa se, vsaj za moj okus, zazdi, da hočejo nekoliko preveč, ko v to kruto banalnost vnašajo citate kakega Derridaja ali Freuda, ali reference na Dušana Pirjevca, pa čeprav je njihov namen morda dekonstrukcija teh citatov.
Preroško reperski patos, ki ga v knjižni produkciji nismo vajeni, je izjemno učinkovit na javnih branjih, pri tihem branju pa včasih deluje nekoliko preveč zaneseno, avtodivinacijsko. Takrat se tudi komunikacijska vrednost zmanjša. Tak siloviti nagovor nekoliko spomni na Majakovskega ali našega Antona Podbevška, ne premore pa njune ekspresivne slikovitosti.
Ampak v celoti gledano: čas za tako zaušnico javnemu okusu je pravi, politični argumenti so na pesnikovi strani in priznati je treba, da se silovitost njegovega nagovora meša z učinkovitimi liričnimi pasažami. Te pesmi nočejo biti zgolj poezija, ampak si želijo postati iskrica, ki zaneti družbeno spremembo. Skupaj s pesnikom si lahko le želimo, da bi se to res zgodilo.
