Simon se prime za glavo in zastoka.
»Mislim, da sem ujet v kurčevem romanu.«
»What?«
»I think I’m trapped in a novel.«
Ugotovitev Simona Herzoga, protagonista bizarnega romana lingvističnega naslova Sedma funkcija jezika, sploh ni presenetljiva. Presenetljivo je zgolj to, koliko časa (in strani) je potreboval za razbiranje (pre-očitnih) indicev, ki so njegovo pozornost usmerjali k edinemu možnemu zaključku: da je Sedma funkcija jezika parodični re-enactment Imena rože in da se je on, Simon Herzog, pravkar znašel v vlogi Vilijema iz Baskervilla, ki je tudi sam preobleka Sherlocka Holmesa in arhetip »klasičnih« detektivov. Ecovska linija je zgolj sredstvo, forma, s katero francoski pisatelj Laurent Binet vidnejše akterje Zahodne (post)strukturalistične&semiotične scene pošlje na lov za skrivnostnim rokopisom (pa smo tam), ki ga za spremembo ni spisal kak grški polihistor, temveč njegov sodobni približek: Roland Barthes.
»Vse to je treba brati kot bi besede izgovarjal romaneskni lik,« je zapisal Barthes v svoji avtobiografiji Roland Barthes iz leta 1975 in se dokončno literariziral. Ali fikcionaliziral. Ali metaliterariziral. Se, skratka, prelevil v Zgodbo in svoje življenje preoblikoval v Literaturo. Binet je le nadaljeval, kar je bilo konceptualno že zastavljeno: romanSedma funkcija jezika prometno nesrečo, v kateri je umrl Barthes, pretvori v sprožilni moment pripovednega mehanizma. Pri tem se je opiral na povsem realno dejstvo, da se je Barthes tik pred tem vračal s kosila pri bodočem predsedniku Françoisu Mitterandu. Nesreča, nadaljuje Binet, torej ni bila naključje, temveč del premišljenega političnega boja za sedmo funkcijo jezika, na obstoj katere je Jakobson namigoval v lingvističnih spisih ter spominja na Lévy-Bruhlovo teorijo »magičnega mišljenja«. Povedano z besedami fiktivnega Eca: »Tisti, ki bi poznal in obvladal tako funkcijo, bi bil potencialni gospodar sveta. Njegova moč ne bi imela nobenih meja. Na vseh volitvah bi lahko dosegel izvolitev, lahko bi hujskal množice, sprožal revolucije, zapeljal vse ženske, prodal najrazličnejše proizvode, ki si jih lahko zamislimo, gradil imperije, presleparil ves svet, v kakršnih koli okoliščinah dosegel vse, kar bi hotel.« Moč jezika je moč manipulacije.
Potencial sedme funkcije zato hitro vzbudi zanimanje nasproti si stoječih predsedniških kandidatov Giscarda in seveda Mitterranda, pa tudi bolgarskih prevratnikov in članov skrivnostne retorične lože Logos klub, v kateri poraženci puščajo manj in bolj vitalne dele svojega telesa (toliko o zarezovanju jezika v telo). French theory pač temelji na prepričanju, da je vse jezik; da je, rečeno z Lotmanom, jezik primarni modelativni sistem, tu pa se razkrije razlog, zakaj je Binet v osrčje romanesknega zapleta postavil prav Barthesa – no, njegovo smrt, a to je del parodičnega prevratništva literature, ki Binetu omogoča, da fiktivno ubije avtorja Smrti avtorja in iz tega naredi besedno igro. V nasprotju z eminentnimi kolegi se je Barthes, najizraziteje v Mitologijah, ukvarjal s subliminalnim pomenom jezika reklam, in kaj je drugega politika kot ultimativna reklama?
Binet, velik ljubitelj strukturalizma, z romanom povrne humanistiki (ali vsaj lingvistiki) nekaj izgubljene samozavesti. Tega pa ne stori brez humorja, ki izvira ravno iz ločevanja teorije od teoretikov in parodičnega razjedanja njihove zvezdniške patine. Če je french theoryvir občudovanja, so njeni ideologi vir zasmehovanja. Binet se je moral med pregibanjem biografij nastopajočih pošteno zabavati: naravnost trudil se je poiskati najkočljivejše položaje, v katere bi lahko spravil svoje junake, ki si sledijo v masivnem name-droppingu: Barthes, Foucault,Sollers, Kristeva, Deleuze, Althusser, Lacan, Jakobson, Eco, Butler,Cixous in drugi. Sedma funkcija jezika je po romanu HHhH Binetov drugi poskus literariziranja realnosti, z ločevanjem imen od tekstov pa doseže distanciranje označevalca (imena) od označenca in s tem lažjo transplantacijo realnih oseb v fikcijo. Poimenovati glavnega policaja v romanu po avtorju dela Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali, je pa sploh genialno ironična poteza.
Teoretska podstat s primesjo rumenega tiska je najzabavnejši del knjige; detektivski del je nekoliko šibkejši. Sedma funkcija jeMacGuffin, ki je, tako kot njeno izhodišče, čisti mit, pripoved o pripovedi, »zgolj ime« nečesa, kar ni nikoli zares pojasnjeno, in tisto, kar protagoniste poganja skozi klišejske detektivske peripetije. Po tistem, ko Sedma funkcija jezika razgali svoj pripovedni ustroj, razkrije tudi zaprašenost postmodernističnih preigravanj, ki preveč stavijo na spreminjanje akterjev in premalo na spremembo funkcij. Povedano drugače, roman prezvesto podvaja detektivski žanr, ne ga bi ga skušal preseči (oziroma, presega ga zgolj toliko, kolikor v tem zvesto slediImenu rože) ter se odpove svoji najmočnejši točki: zbadljivemu smešenju občutka vsemogočnosti, ki ga je v nekem trenutku občutila (predvsem francoska) lingvistična misel, in njene neredko ozkoglede zaverovanosti v (pre)moč besede/jezika. V izjavi Ameriškega študenta, da je Foucault »bolj sexy« od Chomskega, je pikro zajeta temna plat površinske fascinacije s teoretskimi ideologemi catchy fraz in cenene transgresije, s katero kapitalizem nadomešča upor. Sedma funkcija jezika ima preverjeno, a dobro podano politično sporočilo: na koncu zmaga tisti, ki prepričljiveje ubeseduje. Kaj – to ni več zares važno. Binetov prvi stavek, »življenje ni roman«, na tej točki boleče poseže v realno.
Toda roman kljub vsemu le ni življenje. Foucault ima na Barthesovem pogrebu govor, v katerem pravi: »Roman je ena od smrti. Življenje spremeni v usodo, spomin v koristno dejanje, trajanje pa usmerjen čas, poln pomenov.« Sestavine, ki naredijo življenje znosnejše,Sedmo funkcijo jezika pa neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.
»I think I’m trapped in a novel.«
Študent, kateremu je to povedal, leže vznak, pihne cigaretni dim proti nebu, gleda zvezde v etru, popije požirek piva iz steklenice, se nasloni na komolec, pusti dolg premolk v ameriški noči in reče: »Sounds cool, man. Enjoy the trip.«
