Bogataj Matej

Recenzija knjige: Sila spomina, varljiva in izmuzljiva

V gneči ob prihodu vojakov s fronte ob koncu prve svetovne vojne vznikne podoba radovednega in nevednega otročaja Šandorja Novaka, pripovedovalčevega deda, imenovanega Amerikanec, ker je bil rojen v Bethlehemu v Pensilvaniji in prišel kot froc nazaj v Križevce na Goričkem: in šel potem spet v Ameriko in je tisti del zgodbe predvsem o njegovem gizdalinskem bratrancu, ki se je ukvarjal s prodajo alkohola v času prohibicije in ugibanje o ozadju razhoda z dedovo zaročenko, pomemben del je posvečen tudi političnemu in nacionalnemu ozaveščanju prekmurskih rojakov o slovanskem – in ne recimo vendskem – izvoru, o katerem jih je prepričevala promadžarska izseljenska struja.

Vendar vmes pripovedovalca zadene blažja kap in so potem dokumenti o dopisovanju z urednikom in postopnem okrevanju, ko se vrača izgubljen spomin. Amerik je kar naenkrat več; ena od njih so dijaški časi in spoznavanje s kontrakulturo in tudi branje Kafkove Amerike, pa kulturniški in intelektualni krogi, v katerih se znajde in giblje pripovedovalec in so vse kaj drugega kot Dol, zavičaj, zaprt in tradicionalen zaselek na Goričkem. Pisanje zdaj sproži in poganja obujen spomin, ki se kaže kot varljiv: spomin na dedov pogreb, kot ga opozori psiholog, h kateremu hodi zaradi težav s spominom in strahu, da se je tudi pri njem že začela demenca, ki je pahnila deda onstran prostorsko-časovne orientacije, se kot marsikaj drugega pokaže kot varljiv, podložen maličenju in prilagajanju. Zadnji del romana je spisan v žanru strici so mi povedali: stric Geza v ločenem tisku pripoveduje o prebivalcih v Križevcih – ki jim je roman tudi posvečen – in družinskem deblu, pripovedovalec ga dopolnjuje in komentira na podlagi dejstev o sorodnikih in ožji regiji. Kardoš torej začne s pisanjem objektivne dedove zgodbe, zaradi nespametne in neuresničljive obljube, da bosta šla skupaj v Ameriko, kamor gre res z drugo ženo že po dedovi smrti, vendar ga okoliščine prisilijo, da se ob pisanju ukvarja tudi z lastnim spominom, in ga ugledamo pri spominjanju, ki se vrača po koscih. Seveda to zaznamuje roman s fragmentarnostjo, zgodba o načinu življenja v času med prvo in po drugi vojni ter življenjske peripetije širšega sorodstva dobivajo drugačne razsežnosti, prekinjane so z bolnišničnim in zdravniškim vsakdanom, porozen in izmuzljiv pripovedovalčev spomin postane glavni protagonist romana.

Podobno, kot se je ded enkrat izgubil in prišel na lastno sled, ne edini, se pripovedovalec poganja med dejstvi in bori proti lastnim interpretacijam, ki so pogosto brez podlage. Različne pripovedne ravni so tudi v tisku ločene, priloženi so dokumenti in fotografije, roman nastaja iz dvoma o resničnosti povedanega. Hkrati je zaradi goste rabe prleškega in prekmurskega besedišča razgiban, nekateri deli avtentično lokalno obarvani, tudi etnološko zanimivi, kompozicijsko se izgublja in lovi in sproti iznajdeva svoj pripovedni kod, zaradi vsega, kar se po sili razmer in muhavosti usode dogodi ob njegovem pisanju.

Objavljeno: 20.12.2017 | Vir: Delo