Babnik Gabriela

Ocenjujemo: Zaljubljenost v življenje

V novem Hudolinovem romanu Trst via Ljubljana jezik nastopa kot junak zgodbe.

 

Roman Jurija Hudolina Trst via Ljubljana je fina ljubezenska pripoved, ki ne deluje sentimentalno; hkrati je upovedana s tako bravuroznim jezikom, da na trenutke pozabimo na tematiko pripovedi.

Jezik, ki poleg Josipa Degrassija in Adriane Okreša, nekdanjih ljubimcev, ki sta izgubila otroka in se zaradi tega tudi razšla, torej nastopa kot junak zgodbe. Ali gre pri tem za umeščenost zgodbe v prepišni prostor na relaciji Trst-Ljubljana, ali pa se je avtor odločil osrednja lika dodatno dekorirati s sintagmo, ki je čustveno obarvana, je v resnici nebistveno; kajti jezik je – v vsem svojem razkošju – tam in daje poseben bralski užitek.

Junakoma se, posebej zaradi njune premišljevalske drže, prilega, čeprav je razvidno, da je ona, torej Adriana, včasih vehementnejša v podajanju mnenj, kot Josip, ki je pisatelj v nastajanju. Oba izmenjujoča se glasova imata na voljo dovolj prostora, da razložita svoje družinske relacije, odnos do sveta, umetnosti, politike, drugih ljudi, in odnos drug do drugega.Po smrti prvorojenca se je par torej odločil raziti: brez pompa, pri čemer ju kot v filmskih sekvencah opazujemo, kako ponovno vzpostavljata svoj vsakdanjik. On po tragediji postaja tak kot pred Adriano, »zazankan in tih, morebiti celo mrk in odločen«, medtem ko se ona še nadalje zbuja ob pol sedmih zjutraj in vodi svojega bernskega planšarja na ljubljanski grad. Čeprav njuna lika nosita tudi potencial stereotipizacije, samska ženska s psom, in samski prevajalec, ki niha med pisateljskim (boemskim) poklicem in redno službo, sta dovolj razdelana, na trenutke že razlagalno uperjena, da ju ne moremo brati kot tipa.

V tem smislu je Hudolinu uspelo pričarati posebno atmosfero, če ne že avtentičnost tudi dveh osrednjih dogajalnih prostorov – Ljubljane, ki je prostor njunega sobivanja in razhoda, ter potem Trst, v katerem biva in ustvarja Josip, zamejski Slovenec, ki svoj roman Trst via Ljubljana spiše v italijanščini (torej je na delu tudi posebna metafikcijskost).Življenje je kratkoVmes med tema dvema urbanima točkama so dalmatinski otoki, ki bolj pripadajo Adriani, ki se na primer odpravi na Bol na Braču, da bi se rešila in osvobodila (hrepenenja po družini in otroku). Občutek je, da je pisatelj vse te kraje predihal in da iz njih naravno zrastejo stranski liki, kot sta Ankica Tomić, kolumnistka hrvaškega časnika, in pisatelj ter kolumnist beograjskega tednika Veselin Jovičevič.

Ankica je komentarjih o novinarjih, ki »nikoli ne izvedo resnice, če se je sami ne lotijo bezati iz kanalizacije, saj policija vedno izda le drobtine«, pristnejša od Jovičeviča, ki je ob prvem srečanju res brez »dlake na nebniku«, vendar se kasneje izkaže, da že zjutraj sega po travarici. Jovičevič bi nam zlahka zadišal kot stereotipizacija balkanskega tipa, vendar ga Hudolin zanimivo pripelje na rob ter preko njega komentira balkansko ležernost, nacionalizem, izseljenstvo, itd. Verjetno avtor ravno iz trebuha Balkana privleče misel, ki služi kot leit-motiv: življenje je prekratko, da bi se priklanjali resignaciji, in to velja tako za Adriano kot za Josipa.Hedonizem se v tej knjigi kaže tudi na način pijače in jedače, ki jo junaki použijejo, predvsem pa časa in prostora, ki ga pripovedovalec nameni vizijam o na primer umetnosti, ter seveda jezika. Tonaliteta Adrianine govorice je na trenutke skorajda moška, kot bi se pisatelj okoli nje bolj trudil, je pa zato tudi proniclivejša, medtem ko Josipova razmišljanja, kaj in kako bi moral pisatelj, pomenijo infiltracijo Hudolinovih idej.

Roman Trst via Ljubljana lahko beremo tudi kot roman na ključ, vendar ne v literarno-vednem smislu, temveč v smislu odnosa do sveta; ženski in moški princip se tu ne razlikujeta: Hudolin predlaga poslušanje drugega in ljubezen do sebe. Kljub temu pa se za Josipa ne izteče najbolje, oziroma se izteče drugače kot je sprva mislil. Kar bi lahko poočitali romanu, je, da junaka nikoli zares ne izpustita iz rok svoje materialne preskrbljenosti.

Ne glede na to, da nam dopovedujeta, kako zares jemljeta življenje, jima ravno zaradi umanjkanja izpostavljenosti, posebej v polju umetnosti, ne verjamemo povsem. Brez njene »imovitosti« bi se spremenila perspektiva, vprašanje pa je, ali se s tem romanu ne bi spodmaknila tudi tla.

Objavljeno: 19.03.2018 | Vir: Delo