Tehno je peta pesniška zbirka Ane Pepelnik, izpoved o tegobah in premagovanju poporodne depresije.
Ani Pepelnik na našem literarnem prizorišču doslej zagotovo ni bilo odmerjeno toliko prostora, kot si ga zasluži.
In to kljub temu, da je ves čas imela prepoznaven in domišljen slog, po katerem se je razločevala tako od urbanih moških avtorjev, inspiriranih z newyorško pesniško šolo, kot od nagrajevanih pesniških vrstnic, za katere se včasih reče, da pripadajo prvi generaciji, v kateri so ženske močnejše od verznih ustvarjalcev nasprotnega spola.Že res, da se podobno kot urbani pesniki rada zateka k pogovorni ljubljanščini in da se pogosto navezuje na ameriško tradicijo, toda bližje kot priznani avtorji iz New Yorka šestdesetih let so ji predvojni ameriški modernisti.
Njen prvenec Ena od variant, kako ravnati s skrivnostjo lahko razumemo kot parafrazo znane pesmi Wallacea Stevensa Trinajst pogledov na kosa. In vedno se je znala izogibati varnemu zavetju mitološke metode. Čeprav se ji je z arhetipskimi podobami včasih približevala, jo je eksperiment hitro odnesel drugam, predvsem zato, ker je perspektivo odraslega subjekta prepletala z igrivo otroško govorico.Tehno je že njena peta pesniška zbirka in zagotovo najbolj osebna. Osrednji del zbirke »morda najbolj izrazito v pesmi, po kateri je knjiga dobila naslov« predstavlja izpoved o tegobah in premagovanju poporodne depresije. Igrivost in eksperimentalnost je nadgradila s pogumom, da je v pesniškem jeziku posredovala bolečo pripoved, polno konkretnih detajlov iz vsakdanjega družinskega življenja, ki prehajajo v fantazijske blodnje, te pa se pogosto raztreščijo ob trku s praznino in ničem.
To dvoje je treba vedno znova premagovati, kar pa postaja vse težje. Vseeno pesnica izraža vero v terapevtsko moč pisanja: »Vera je tehno. Kaj je upanje. To da med usrano / depresijo čakaš na tehno. Da boš zmogla še toliko / življenja da ti bo pomenilo vsaj toliko kot ti je.« V takih težkih in morda neprijetnih verzih, ko gre zelo zares, bi težko prepoznali igrivo Ano Pepelnik iz prejšnjih zbirk. Kar jim je skupno, je, da se pesnica, tako kot vedno, giblje na robu konvencionalno sprejemljivega.Pestro menjavanje registrovVseeno pa Ana pepelnik ne zateži. Kljub hudi preizkušnji, brezupu in črnogledosti, verze tudi v Tehnu podaja lahkotno in za dinamiko dogajanja poskrbi s pestrim menjavanjem registrov. Preizkusi se v celi paleti lirsko-pripovednih subjektov, tako da njena resnica in identiteta kljub prepoznavnim okoliščinam ostaja izmuzljiva. Črnogledost ni pogojena le s psihičnimi težavami, zanjo so prav tako odgovorni zunanji družbeni dejavniki.
V nekaterih bolj angažiranih in družbeno-kritičnih pesmih prepoznamo dogajanje, ki je v minulih letih razjezilo in v »depresijo« spravilo marsikoga izmed nas. Na primer protesti proti splavu: »Uboga posušena gospa stoji / pod trohnečim drevesom / na tabli v njenih hladnih rokah / sije napis stkal si me v materinem / telesu. Kdo neki je to bil / V imenu svete trojice samo upam / lahko da je bil to njen mož.« Pesničino nasprotovanje zamejitve begunske poti z bodečo žico je izraženo kričeče in nedvoumno: »Jaz sem vedno ZA. Jaz sem proti / vsem kretenom ki iz moje dežele / delajo slabo deželo. Meni gre na / kurac bodeča žica teh kretenov / ki vsak dan ubije najmanj enega / jelena.«Res prazna praznina?Ob nasprotovanju političnemu zatiranju pač ni več prostora za zapadanje malodušju in dvoumnost. Ali pač? Ni malo dvoumno, če gre pesnici nekaj na k.? Ne pozabimo, da si Ana Pepelnik rada vzame precej pesniške svobode. Podobno kot pri prevajanju poezije. Verz Sylvie Plath iz Ariela »I'm through« je prevedla kot »Dol mi visi.« Se torej za jezo in depresijo vendarle skriva humor? Ali pa je vse skupaj le prazna igra? Tehno. Razlogov za brezup, tako eksistencialnih kot eksistenčnih v današnjem času najbrž lahko tudi bralci najdejo dovolj. V zaključku zbirke se pesničini verzi začnejo razkrajati, kot da bi jih razjedala ničnost in praznina: »in z leti š / se / ne /zlo miš«. Toda ali je praznina res prazna? Ni to, kar razjeda luč? Ali pa zgolj tehno?
