Foto: Dani Modrej
Kako je kaj s prevajanjem dramatike
V evropskem prostoru imaš kot literarna prevajalka nekaj dobrih možnosti za strokovno izpopolnjevanje v obliki seminarjev in delavnic, na voljo pa je tudi kar dosti prevajalskih hiš, kamor se lahko zatečeš, ko rabiš svoj ljubi mir. Se sliši sanjsko, ne? No, potem pa se malo zalomi že pri predpostavki, da prevajaš predvsem dramske tekste. Ja, v enaindvajsetem stoletju. Literarnih delavnic in seminarjev je naenkrat pregledno malo, npr. v Mülheimu se vsaki dve leti v okviru festivala Stücke (ki je nekakšen nemški Teden slovenske drame) odvije specializiran dvotedenski seminar za prevajalce iz nemščine v šopek maternih jezikov, ki ga organizira nemški gledališki inštitut. Človek mora prit čez sito, kosa se namreč s prevajalci kot je Elfride Jelinek, kar ni kar tako.
Potem so tu pa tam še kakšne posamezne prireditve, enkrat so me npr. poklicali s Tradukija in me poslali v Romunijo na delavnico z dramatičarko Deo Loher, top. Obstajajo tudi prevajalske štipendije. Enkrat sem se npr. prijavila za štipendijo fundacije S. Fischer. Ker v Sloveniji prevode dramskih tekstov naročajo predvsem institucionalna gledališča, kar praviloma počnejo (pre)pozno (kakor, da ne bi imeli sezon že dosti vnaprej splaniranih), se lahko kot prevajalka pod nosom obrišeš za večino štipendij, ker seveda nimaš leto do dve vnaprej podpisane avtorske pogodbe, ki potrjuje naročilo prevoda, kar je predpogoj za prijavo. No, sem pač v prijavo napisala, da pogodbe seveda nimam, ker to pri nas pač ne gre tako kot v Nemčiji, ampak jo bom lažje dobila, če oddam dober prevod dobrega sodobnega nemškega teksta (prevajala sem Nekaj sporočil za vesolje Wolframa Lotza). In so mi dali super štipendijo in en mesec bivanja v prevajalski hiši Literarisches Colloquium na Wannseeju v Berlinu.
V Sloveniji se večinoma uprizarja prevode, ki jih naročijo umetniški vodje in so tudi pošteno plačani (prevajalska etika prvič: vedeti je treba, da se cena za prevod dramskega teksta orientira po honorarjih ostalih kreativnih sodelavcev pri uprizoritvi in so znatno višji od običajnih tarif za prozo). Takšna je tradicija. Včasih se zgodi tudi, da prevajalki ali dramaturginji uspe kakšnega režiserja ali umetniškega vodjo prepričati o genialnosti in nujnosti uprizoritve kakšnega teksta. Kaj pa obratno? Koliko je slovenskih dramskih tekstov sploh prevedenih in uprizorjenih zunaj Slovenije? Nekaj jih je, že nekaj let TSD zagotavlja prevod teksta nagrajenega z Grumovo nagrado v angleščino. Drugače to ni sistematizirano. Kolikor avtorjem in posameznim entuziastom uspe na svojo pest.
Zadnjih pet let in pol sem preživela med Berlinom in Ljubljano. Na neki točki sem se tudi jaz na lastno pest odločila, da je enosmernega transferja dovolj, da je treba premaknit rit tudi v obratni smeri. Torej sem ob podpori JAK-a (prevajalska etika drugič: ne prevajam zastonj) v nemščino prevedla super tekst Simone Semenič sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Seveda v tandemu (prevajalska etika tretjič: ne prevajam sama v nematerni jezik), Lotz se je malo oddolžil. Prevod sem poslala na natečaj Eurodram, na nemško izpostavo. Eurodram je evropska mreža, ki se zavzema za promocijo in prevode sodobnih dramskih tekstov. Vsako liho leto je razpis za prevode v tuj jezik, vsako sodo leto pa razpis za izvirna dramska besedila. Moj prevod je bil izbran med tri najboljše (izmed sedemdesetih). V Mannheimu smo imeli bralne uprizoritve. V recenziji prireditve je novinarka zapisala, da je bil izbor impresiven in da so teksti odločna alternativa šepetu postdramskega teatra, ki so mu trenutno naklonjeni nemško govoreči odri. Se pravi, da se splača pospešeno delati v tej smeri.
