Foto: Tatjana S. Pintarič
Pisatelj, vest človeštva?
Pisatelji so vest človeštva, konkretno pa vest naroda, ker jih večina piše v lastnem jeziku. Kaj to pomeni? Vest se oglasi, kadar nekdo počne nekaj v narodovo škodo, ali ko »narod« počne nekaj v lastno škodo (jezik je zavajajoč, saj si lahko mislimo, kdo je »narod«). Pa tedaj, kadar »narod« počne nekaj v škodo drugega. Narod bi moral poslušati oziroma brati pisateljevo besedo, država pa mu to omogočiti. Če bi le bilo tako enostavno!
V abstraktnem, splošnem smislu je lahko krvnik isti kot žrtev. V konkretnem, posamičnem primeru le redkokdaj ali nikoli. Vest se oglaša v obeh primerih, ki se sicer prepletata. Zakoni so na primer abstraktne narave, imajo pa zelo konkretne posledice, ki se rešujejo po »tednikih«, takšnih in drugačnih »novicah«, rdečih križih, karitasih in podobno. In hvalabogu, da se.
Abstraktno nikoli ni »prijazno« do slehernika. Toda v slehernikovo življenje neposredno poseže samo konkretno. Surova sila na primer nima v sebi nič abstraktnega. To se namreč manifestira kot konkretno. Tudi posledice, človeško trpljenje, so zgolj konkretne.
In kaj lahko stori vest? Tudi vest, prav kakor sila, deluje posamično, individualno. A najprej se mora oglasiti. Predpostavlja visoko stopnjo osebnega zavedanja, saj v mnogih primerih ne gre vštric z večinskim »samoumevnostnim« prepričanjem. Torej je za njeno delovanje potrebna določena mera poguma, ki utegne biti zelo velika. Kdor piše, naj bi bil a priori tako pogumen, vendar je jasno, da pisatelji niso nič pogumnejši od povprečja.
Visoka stopnja zavedanja ima za posledico veliko razdaljo med teorijo in prakso, to je med pogumnim razmišljanjem in pogumnim dejanjem. Če bi revolucijo delali Marx, Engels in podobni, je verjetno ne bi bilo. Ker so jo po njihovih navodilih Lenin, Stalin in razni »stalinčki«, pa je bila takšna, kakršna je bila. Brutalna, smrtonosna, brezvestna (tudi kokakola nima vesti, a je vsaj epitom užitka oziroma iluzije užitka, kar je sicer svojevrsten paradoks, vendar je to snov za kdaj drugič).
Potem ko se je oglasila vest, se mora še človek, pisatelj ali ne. A pisateljev glas šteje več (?), kajne, ker bo ostal zapisan v zgodovini in ker naj bi oblasti imele določeno mero rešpekta pred njim. Esenca pisateljeve reakcije se izraža s pisanjem. To ni na ravni akcije oziroma dnevnega, uličnega aktivizma. Pisanje je učinkovito, ko se tisto, na kar opozarja vest, v pisateljevem navdihu presnovi in postane izraz esence določene dobe, dogodkov in ljudi.
Za to so potrebna leta in včasih desetletja. Tako je bilo v Tolstojevem času. Céline ni več imel časa pojasnjevati, drugi (zares) nesrečniki še manj, kadar pa je danes pisateljsko ustvarjanje odmaknjeno od družbeno-zgodovinske realnosti, je morda tudi zato, ker nima na voljo časa, da bi vesti, ki ji sicer prisluhne, dopustilo presnoviti izraz bistva tega, kar pisatelj opisuje, in za kar verjame, da je resnica. Za to namreč rabi čas. In rabi državo, da mu ga kupi oziroma plača. Če bi bil cinik, bi ugotovil, češ, pametna država tako in tako ve, da čas s tem kupuje predvsem sebi.
