Intervju: Pavle Učakar

 Fotografija: Osebni arhiv Pavleta Učakarja 

 

Pavle Učakar: »Bolonjski dosežek je tisti, ki me navdušuje« 

 

Mladinska knjiga je še vedno edina ustanova v domačem založniškem okolju, ki si lahko privošči likovnega urednika. To mesto že skoraj štiri desetletja zaseda Pavle Učakar, ki se posebnega privilegija zaveda, hkrati pa mu je žal, da materialni pogoji ostalim založbam ne dopuščajo možnosti, da bi bilo likovnih urednikov več. Trdi, da je slovenska književna ilustracija v odličnem stanju. Dodali bi lahko, da velja tudi obratno: v skladu z zgoraj napisanim to pomeni, da je tudi on kot urednik v odlični formi.

 

 

Kako komentirate dejstvo, da ste še vedno edini redno zaposleni likovni urednik v domačem založniškem okolju?

Žal je res tako. Vsake toliko časa slišim, da sem edini in moram reči, da nisem preveč ponosen na to dejstvo. Zdi se mi škoda, da jih ni več. Vsak urednik, tako literarni kot likovni, ima svoja načela in svoj, ne bom rekel ravno okus, ampak neko usmeritev, na katero se bolj osredotoča. Večja izbira na tem področju bi bila zelo dobrodošla. Res pa je, da je Mladinska knjiga velika založba in tu je funkcija likovnega urednika že dolgo del založniškega sistema. Vse druge založbe so bistveno mlajše in predvsem manjše, s precej manjšimi sredstvi. Zato ni nič čudnega, da nimajo sredstev za kaj takega – za takšen privilegij, kot je likovni urednik.

 

Je pravilen občutek, da je izvirna domača ilustracija v izjemni formi?

Vsekakor. Prepričan sem, da je v zelo dobri kondiciji. Res pa je, da bi lahko bila še v boljši. V Mladinski knjigi nikoli ne gledam samo na ozek interes založbe, čeprav je seveda ta prvi. Vendar gre za to, da v Mladinski knjigi ravno zaradi infrastrukture likovnega urednika lahko najemamo oziroma navezujemo stike z novimi, mlajšimi in neuveljavljenimi avtorji ter tako lahko izdajamo tudi knjige avtorjev, ki do sedaj niso ustvarjali. Ravno sedaj imamo dve uspešnici, ki sta prvenca. Teh avtorjev bi bilo še več, vendar so sredstva za izvirno slikanico zelo omejena, brez subvencije praktično ne more izhajati. Ne glede na izkušnje preprosto ne vemo, kako se bo obnašala na trgu. Vsekakor bi lahko imeli produkcije dosti več. Žal smo zelo omejeni. Zanimivo je, da manjše založbe angažirajo nekega avtorja, šele ko ga spravimo na trg. Pri nas se dogajajo nenavadne, prve objave, ostali se na to navezujejo, kar je seveda logično. Niti ne mislim, da je Mladinska knjiga pri tem posebej zaslužna, razen z opravljanjem tega dela. Mladinska knjiga bi lahko izdajala bistveno več, tudi svetovni trg se nam odpira, in vsi prvenci, o katerih sem govoril, pa tudi starejše slikanice postajajo zanimivi za tuje trge. Ko na sejmih povemo, koliko so stare slikanice, kot sta Muca Copatarica ali Maček Muri, so vsi presenečeni. Izgledajo namreč, kot bi bile narejene danes. Ves čas pazimo na to, kako naj bi bila ilustracija v knjigi predstavljena, da je ves likovni del videti sodobno.

 

Kakšni so domači institucionalni pogoji za razvoj knjižne ilustracije?

Pogoji so dobri. Nenazadnje imamo dve likovni akademiji, eno za kiparstvo in slikarstvo, drugo za oblikovanje. Na obeh se izobražujejo ljudje, ki so potem sposobni vstopati v to umetniško polje. Po tej strani se prostor veča, po drugi strani pa imamo prostor izdajanja ilustriranih knjig, ki se že nekaj let relativno manjša. Manjše so naklade, manj je naslovov, tu so na delu vse znane založniške težave.

 

Kako izgleda delo likovnega urednika? Če literarni urednik morda popravlja stil pisanja, kaj je vaše delo, kakšne napotke dobijo ilustratorji od vas?

Odlično vprašanje. Ko berete neko literarno besedilo, na vas deluje sinestetično. To pomeni, da se vam porajajo okusi, taktilni občutki. V vsakem primeru deluje v celotnem spektru občutkov. Pri dobri sliki ni nič drugače. Ravno tako daje vse te impulze in nanje je treba računati. Moja prva naloga je dobro branje. Trudim se čim bolje brati besedilo in se prepustiti občutkom, ki mi jih to daje. Na podlagi tega potem besedilo samo najde svojega ilustratorja. Naj navedem primer: Hlapec Jernej in njegova pravica, ki ga je ilustriral Damijan Stepančič. Jezik je tam grob, realističen, zelo raskav. Seveda je bil Damijan prva izbira. On uporablja tak slog, njegova roka, njegov likovni credo je točno tak. Na tak način najdeš pravega avtorja za vsa besedila. Kar pa ne pomeni, da kakšen drug avtor, ki na drugačen način vzpostavlja svoj likovni jezik, ne bi naredil ravno tako dobro, a seveda drugače. Je pa seveda vedno prostor samo za enega avtorja.

 

Verjetno je najbolj znana otroška ilustracija. Kako z odraslimi očmi gledate na to, kaj bo mladim bralkam in bralcem všeč?

V grobem približno vemo, čeprav včasih prihaja do odstopanj, kakšna so besedila za otroke in kakšna za odrasle. Enako velja za sliko. Neke zakonitosti veljajo. Najbolj bistveno pa je, da bralca ne podcenjujemo. Ne glede na to, ali je star tri, štiri leta ali pa dvanajst. Ni podcenjevanja. Otroci so ljudje kot mi, le da  imajo manj izkušenj v življenju. To ne pomeni, da ne bodo fascinirani nad neko podobo, nad katero smo tudi odrasli. Konec koncev danes vrtčevske otroke vozijo gledat slike v Narodno galerijo, ki so na nek način tudi ilustracije. Vse to nanje vpliva, oni se na to odzivajo. Važna je visoka kakovost in avtentičnost, izogibanje stereotipom. Tu ni kompromisov.

 

Omenjate odzive na nekatere klasične slovenske slikanice. Kaj se dogaja z ilustracijo po svetu?

Težko vprašanje. Dogaja se vse mogoče. Na založbi Mladinska knjiga imamo stik s svetovno ilustracijo, ker hodimo na mednarodne knjižne sejme. Andrej Ilc, urednik na založbi, je član komisije za Andersenovo nagrado, ki je praktično Nobelova nagrada za otroško literaturo in ilustracijo. Ampak: če bi se preveč ozirali na to, kaj se dogaja drugod, bi bili zmedeni in morda ne bi naredili nič. Mi delamo svoje. Zato govorim o avtentičnosti. Seveda tudi kakovost, znanje, talent, to se razume, ampak avtentičnost je tista, ki ji posvečamo največ pozornosti.

 

Nekaj je izvirno domače, drugo je prevodno in tuje. Kako se odločate o tem, kaj bo prišlo v naše okolje od drugod? Je vodilo tudi tu avtentičnost?

Točno tako. Vsekakor gledamo na eni strani, da pride k nam estetika, ki tu ni domača, na drugi strani pa, da so to resnično vrhunska dela, ki že sproti postajajo klasična. Takšni slikanici sta sedaj denimo Zverjasec in Kje so doma zverine. To so slikanice, ki bi morale biti, če se le da, na vsaki domači knjižni polici.

 

Se vam kdaj zgodi, da pogledate že izdano delo in dobite občutek, da je prišlo do napačne odločitve?

Dobim. Res pa je, da zelo redko. Se pa tudi zgodi, seveda.

 

Kje se vam v teh redkih primerih zdi, da je prišlo do kratkega stika?

Ko se pogovarjamo z ilustratorji o projektih, se pogovarjamo o konceptih in scenarijih. Tu moramo priti skupaj. Mi imamo, pogojno rečeno, svoje želje in vizijo, prav tako pa je pomembno, kakšno vizijo ima avtor. Potem diskutiramo, čemu nameniti pozornost, in se usklajujemo. Včasih se izkaže, resda redko, da se nismo razumeli. Ali da je bila naloga za avtorja prehudo breme. Takšni primeri so zelo redki, a se jih spominjam, kot bi se zgodili včeraj. In me peklijo še danes. Te izkušnje so zelo pomembne zato, da se drugič ne ponovijo.

 

Bi se po vašem mnenju v primeru boljših pogojev na področju knjižne ilustracije še več likovnikov in likovnic odločalo za tovrstno delo?

Nedvomno bi se. Pritisk novih avtorjev in avtoric je precejšen. Včasih te boli srce, če se ti zdi, da nekdo obeta, a ga ne moreš angažirati. Po skoraj štiridesetih letih v poslu hitro vidim, kdo bo res dobro delal. Predvsem zaradi energije, ki jo je pripravljen investirati. Včasih ljudje mislijo, da je ilustracija nekaj postranskega, kjer lahko hitro nekaj zaslužijo, nekje drugje pa bodo lahko delali velika dela. Ne, ilustracija so velika dela in pika. Bolje, da takoj nehamo delati, če se v tem smislu ne razumemo od začetka. Te stvari morajo biti špica… Seveda bi se  več ustvarjalcev odločilo za to smer. A je, kot rečeno, prostora ta trenutek relativno malo. Sam imam neko idejo, ki je seveda povsem utopična, narediti  agencijo, kakršno pozna veliko držav, nekaj podobnega JAK. Po cehovski liniji bi bili v njej zbrani ilustratorji, ki bi delali na rezervo, investirali v neka dela, s katerimi bi potem nastopali na tujih trgih in sejmih ter ponujali svoje izdelke. Ti bi bili narejeni do stopnje, ki ne zahteva prevelikih investicij, a hkrati že praktično izgotovljeni. Razmisliti je potrebno, kako bi to v praksi lahko izpeljali.

 

Slovenija bo častna gostja Bolonjskega knjižnega sejma leta 2021. Kaj  menite o tem dosežku? Kaj bi vi postavili v središče predstavitve?

Bolonjski dosežek je tisti, ki me navdušuje. Rekel bi: končno! Že leta se udeležujem sejma v Bologni in vedno znova si ob ogledovanju razstav ilustracij častnih gostij mislim: zakaj nas nikoli ni tam, to bi jim pokazali! Tam je videti marsikaj, a včasih veliko preveč povprečnih del. Takih mi skorajda ne premoremo oziroma lahko napolnimo razstavni prostor s samimi biseri. Zgodovino ilustracije na Slovenskem se mi zdi pomembno prikazati vsaj z eno tretjino obsega, preostali prostor bi napolnil s sodobnimi projekti. Kot rečeno, jih ne manjka, ravno nasprotno, bojim se, da bi imeli bolj problem s selekcijo in nujnimi posledicami, beri zamerami doma. Pred leti sem na vabilo Skice, slovenskega kulturno-informacijskega središča na Dunaju, postavil na dunajskem sejmu manjšo pregledno razstavo slovenske ilustracije s štiridesetimi deli, kjer je bil vsak avtor prisoten z eno ilustracijo. Naredili smo takšen vtis, kot da bi razstavljala velesila. Avstrijci so bili navdušeni, na sosednji avstrijski stojnici pa precej bolj čemerni. Seveda, ob bogatiji, ki smo jo pokazali, je bila avstrijska ilustratorska stojnica videti zelo, zelo uborno. Lahko si mislite, da sem hodil naokrog ves napihnjen od ponosa. Za Bologno ni nobene skrbi, to bo izvrstna razstava.

 

Izida česa se trenutno resnično veselite? Se obeta kaj prelomnega?

Z mojega vidika je vsaka stvar prelomna. Vsaka novost. Delamo nekaj stvari z Ano Zavadlav, ki je izjemna avtorica, s svojo zrelostjo in talentom me vedno znova preseneča. Pričakujemo, da bo Maja Kastelic naredila nadaljevanje Dečka in hiše, seveda nekaj čisto drugega. Tudi Hana Stupica pripravlja nekaj novega. Ravno te dni je izšla slikanica po izjemnem konceptu Lile Prap, v kateri je izrisala vse svetovno znane zmaje. Tega je veliko. Tudi za odrasle nekaj novega pripravljamo, kaj pa bom zaenkrat še zamolčal.

 

 

 

Blaž Gselman