Fotografija: Gero Angleitner
Emica Antončič: »Neoliberalna paradigma je naš sistem javnega sofinanciranja kulture močno načela«
Emica Antončič je glavna in odgovorna urednica revije Dialogi. To delo opravlja od leta 1994. Še leto dlje, že četrt stoletja, vodi založbo Aristej, ki prispeva pomemben delež pri izdajanju domače ter prevodne humanistike. V pogovoru je izčrpno spregovorila o današnjem položaju v založništvu, izdajanju revije o kulturi in mariborskem kulturnem okolju.
Kako danes preživi periodika, specializirana za kulturo in umetnost?
Brez subvencij preživetje tovrstne periodike ni mogoče. To ne velja samo za Slovenijo, ampak za revije po vsej Evropi. Izjema so revije, ki izhajajo v angleščini in nemščini, ker sta to jezikovno dovolj velika trga, številnim ostalim pa gre še veliko slabše kot nam. Spominjam se, da so se na srečanjih foruma evropskih kulturnih revij Eurozine kolegi iz Madžarske že pred leti pritoževali zaradi pritiskov in ukinjaj sofinanciranj. To je bilo v času, ko se o takšnih pritiskih na Madžarskem širše ni še nič vedelo in množični mediji še niso poročali o tem. Če pogledamo iz tega zornega kota, nam gre v Sloveniji trenutno zelo dobro, delamo v svobodnih okoliščinah in lahko kandidiramo za javna sredstva. Seveda pa smo vsi, ki kulturne revije ustvarjamo poklicno, izbrali trajno negotovo eksistenco.
Kvalitetnih pisk in piscev je dovolj, potreba po vsebini, ki svoje okolje sočasno reflektira, pa tudi obstaja. Vaše izkušnje temu pritrjujejo?
Zagotovo.
Če skušam najprej reči nekaj več o piscih, je za sodelovanje z Dialogi zadnja leta zmeraj več zanimanja. Včasih je tako veliko, da kot odgovorna urednica na pisma odgovarjam kar s precejšnjo zamudo, ker preprosto ne zmorem sproti.
Dialogi niso zaprti v nek ozek avtorski krog in radi dajo priložnost mladim in veliko mladih tudi skuša objavljati pri nas.
Prva in najštevilčnejša skupina so seveda literati, ki si skušajo z objavami pri nas pridobiti reference.
Druga skupina, ki se zadnje čase povečuje, so mladi kritiki. Tega sem zelo vesela, kajti pred leti je na tem področju prišlo kar do razpada sistema. Stari, neodvisni kritiki, ki so pisali predvsem za dnevnike in tednike, so prenehali, mladi pa so tipični prekarci, ki si v iskanju dela v kulturi neodvisen položaj, ki je za kritika nujen, težko privoščijo. Povedano s primerom: če ima mlad dramaturg možnost občasnega praktičnega dela v gledališču, ne more hkrati o tem gledališču ali režiserju, s katerim sodeluje, pisati še kritik, če želi biti pošten in načelen. Hkrati je neoliberalizem v kulturi poveličal trg in kvalitetni vatli za merjenje kulturne produkcije so se nenadoma zazdeli zastareli in nepotrebni. A s tem se odpre idealen prostor za bleferje, takšne, ki si v povezavah s posameznimi novinarji in mediji zgradijo javno podobo. Ko se v javnosti uveljavijo floskule o »našem odličnem, izjemnem, uveljavljenem ipd. umetniku« (večina novinarjev pa danes tako samo prepisuje tovrstne piarovske tekste), resnične kvalitete njegovega dela pa ne ocenjuje nihče, mu takšna posplošena podoba lahko širše odpre vrata za pridobivanje ne samo pokroviteljskih, ampak tudi javnih sredstev.
Neoliberalna paradigma je naš sistem javnega sofinanciranja kulture močno načela. Najbolj izrazit vdor te odsotnosti vsakršnih kvalitetnih kriterijev je na področju knjige: medtem ko Ministrstvu za kulturo ne pride na misel, da bi sofinanciralo pop in narodnozabavno glasbo, pa se na drugi strani ogromno javnih sredstev, ki jih dobijo splošne knjižnice, porablja za nakup šunda.
Če se vrnem k mladim kritikom: zadnje čase se jih je pojavilo nekaj, ki si upajo reči bobu bob, in to mi vliva upanje, da se bodo razmere začele obračati na bolje.
Tretja skupina, ki se sama obrača na revijo, so mladi raziskovalci s področja humanistike, ki skušajo pri nas objaviti članek ali sodelujejo pri tematskih sklopih.
Sicer pa uredniki pri pripravi tematskih sklopov predvsem vabimo izbrane avtorje. Odziv je dober, a zmeraj pogosteje opažamo, da so mlajši univerzitetni predavatelji preobremenjeni z bojem za objave in točke za habilitacije. S sistemom točkovanja mladega intelektualca tako zaposlijo, da mu zmanjka časa in energije za javno delovanje. Gre za prefinjen in prikrit sistem uničevanja angažiranih intelektualcev.
Še eno težavo opažam zadnje čase. Srečujemo se s povečanim številom podiplomcev iz humanističnih in družboslovnih ved, ki se ne znajo besedno izražati, čeprav sami zase mislijo, da so zanj usposobljeni, ker so po izobraževalni lestvici prilezli tako visoko. To je posledica neoliberalnega potrženja našega izobraževalnega sistema, ki je z obeti o boljših možnostih za zaposlitev v visoko izobraževanje pritegnil preveliko število mladih, ki je daleč preseglo delež nadpovprečno nadarjenih v družbi. Če to narediš, moraš nujno znižati kriterije in potem začneš na doktorski stopnji producirati polizobražence. Knjižni in revijalni uredniki se z rezultati te produkcije stalno srečujemo in zelo dobro vidimo, kaj se je zgodilo. Na srečo še zmeraj obstaja tanek sloj sposobnih mladih piscev, ki pa še zmeraj bolj ali manj prihajajo z istih elitnih oddelkov ljubljanske Filozofske fakultete in morda še s FDV-ja. Sposobnost izražanja pri tem tankem sloju mladih se zdi bolj posledica izrazitega talenta in družinskega kulturnega okolja kot pa pouka slovenščine, ki je pri nas v osnovnih in srednjih šolah povsem zatajil. Da ne bom začela razpredati o tej pereči temi, vabim bralce, da si preberejo eno od najbolj odmevnih tematskih številk Dialogov zadnjih let: Slovenščina danes (št. 7−8, 2016).
Kako vidite vlogo revije v širšem kulturnem in družbenem okolju?
Predvsem jo vidim v odpiranju prostora za javno debato o kulturnih in družbenih vprašanjih, še posebej o aktualnem položaju različnih segmentov kulture v slovenski družbi, in v razvijanju kritične misli na področju kulture, umetnosti in humanistike. Ob tem se pri Dialogih posebej trudimo upoštevati civilno družbo, neodvisno kulturo in angažirane intelektualce.
Če te konceptualne misli ponazorim s samo enim primerom in nadaljujem z zgornjim razmišljanjem o kritiki: vsi vemo, da je kritika umetniške produkcije iz tiskanih množičnih medijev skoraj izginila. Tako ostajamo kulturne revije praktično edini prostor za poglobljeno, argumentirano in strokovno podprto pisanje o sodobni kulturni produkciji. Če v založbi objavimo kaj z literarnega področja ali povezanega z njim, doživimo največkrat edini kritiški zapis v Literaturi. Kolegi iz ljubljanskih humanističnih založb pa mi pogosto pišejo, da so edini kritiški zapis o kateri od svojih knjig dobili prav v Dialogih. Ker se sama držim osnovne higiene, da o knjigah, ki jih izda Aristej, v Dialogih ne pišemo, je zato že marsikatera ostala brez poglobljene obravnave. Takšne prezrtosti so za kulturne producente velik problem, saj potencialno občinstvo za določene knjige sploh ne izve.
Kolikšno težo ima danes takšna revija? Še premore kritično javnost, ki jo redno spremlja in prebira, se celo oblikuje okoli revije?
Jo premore, vendar so Dialogi, da lahko danes to zatrdim, morali prehoditi dolgo pot od spregledane lokalne literarne revije, ki je bila pred več kot dvema desetletjema v zadnjih vzdihljajih in mizerno financirana. Najprej je bilo potrebno dvigniti kvalitetni nivo, napraviti selekcijo pri sodelavcih in pričeti graditi novo uredniško ekipo. Vse to ni šlo brez konfliktov in zamer, s konceptualnim prehodom od literarne revije k splošnokulturni pa smo deloma zamenjali tudi publiko. Skušati pridobiti nove bralce sredi najhujše gospodarske krize in pri mladih, ki nimajo več denarja za naročnine, je seveda zelo težavno. A nam zadnja leta kar uspeva. Odziv na nekatere tematske številke pa je sploh velik in nas je zelo presenetil, recimo na že omenjeno o slovenščini ali zadnjo lansko o feminizmu, na lokalnem nivoju pa tisto o prihodnosti Maribora. Poseben dosežek je, kadar opaziš kupce in bralce zunaj ozkih strokovnih krogov, ki se z neko tematiko sicer ukvarjajo. Seveda vem, da bi bili še bolj brani, če bi bili prosto dostopni, a za kaj takega bi bilo treba spremeniti sistem financiranja. To, da morajo založbe zagotoviti lasten delež na trgu, utegne v prihodnosti vrste slovenskih literarnih in kulturnih revij še bolj zdesetkati. Komercialne založbe za kaj takega seveda niso zainteresirane, majhne neprofitne založbe pa si tak vložek težko privoščimo, saj ne ustvarjamo dobička. Kot vidite, se pogosto vračam k nekim paradoksom v naši kulturni politiki. V založništvu sem že dovolj dolgo (Založba Aristej bo jeseni praznovala 25. letnico), da precej jasno vidim, kje smo se ujeli v tranzicijske pasti.
Sicer pa je med bralci najmanj zanimanja za literaturo. Branje pesmi, kratkih zgodb in odlomkov iz romanov v reviji se zdi iz mode. Zato skušamo zadnje čase literarni del Dialogov drugače umestiti, saj ga sicer odmevni tematski sklopi kar nekako pogoltnejo.
Imajo pa kulturne revije še neko drugo funkcijo, o kateri se javno ne piše, ki izhaja iz njihovega prvotnega literarnega značaja in ki se ohranja, a se je v zadnjem obdobju močno spremenila. Gre za socialno funkcijo, torej za plačila, ki jih dobijo pisci za objavo. V socializmu je bil to nekakšen priboljšek, dodatek k rednim dohodkom. Dobro se še spominjam anekdote iz svojih prvih let urednikovanja. Poklicala me je (danes že pokojna) pisateljica in mi povedala tole: »Veste, čez dva meseca mi pri založbi »tejintej« izide nov roman. Na Primorska srečanja (te revije ni več) sem poslala disketo z odlomki. Oni si bodo naložili svojega in potem poslali disketo na Sodobnost, ki si bo naložila svoj odlomek in disketo poslala še vam na Dialoge.« Gospa je bila redno zaposlena v javnem kulturnem zavodu, za objavo romana je dobila honorar, z revijalnimi objavami pa je poskušala poskrbeti za dodatno promocijo in honorarje. Sama sem bila takrat ravno sredi uredniškega preoblikovanja Dialogov in mi seveda ni prav nič ustrezalo, da bi Dialogi objavljali enake zadeve kot druge revije, zato sem jo zavrnila. Seveda sem si nakopala zamero in grožnjo, »da z Dialogi ne bo nikoli več sodelovala«.
Danes je med našimi sodelavci zmeraj več samozaposlenih, ki jim plačila za objave predstavljajo del rednih skromnih dohodkov, ne pa več priboljškov. Založniki revij smo nekakšni socialni blažilci in preusmerjevalci javnih sredstev k avtorjem. A tudi sami nismo v nič boljšem položaju. Polovica naših področnih urednikov ima tudi status samozaposlenih v kulturi in tudi sama sem profesionalka, kar pomeni, da so urejanje in vsa ostala dela za revijo (opravim pa pravzaprav vse razen računovodstva) del moje redne zaposlitve.
Sistem urejanja, kot ga imamo pri Dialogih, je tudi neprimerno napornejši in zahtevnejši od urejanja tradicionalne literarne revije. Žal po mojih izkušnjah veliko ljudi to naše delo še zmeraj pojmuje kot neko prostočasno ljubiteljsko dejavnost, kar je v časih socializma tudi bila: literarne revije so urejali moški, ki so dopoldneve preživljali v ne preveč napornih samoupravljalskih službah, po popoldnevih pa so se v miru, ker jim ni bilo treba opravljati še brezplačnega gospodinjskega dela, posvečali izbiranju med prispelimi literarnimi teksti.
Žal do danes naša kulturna politika še ni razčistila razmerij med profesionalci in ljubitelji na neodvisni sceni (medtem ko zaposleni v javnih kulturnih zavodih uživajo vse prednosti visoko zaščitenih javnih uslužbencev, pa če delajo veliko ali malo, dobro ali slabo). To je spet eden od paradoksov, o katerem sem že pisala v Dialogih.
Je preveč romantizirana predstava, če vprašam, ali se danes še lahko zgodi, da bi revijalno objavljena literarna kritika določila nadaljnjo usodo kakšne knjige?
Morda imamo iz literarne zgodovine na sploh malo preveč romantične predstave o vplivu literarne kritike na usodo posameznih knjig in avtorjev. Kritikov, kot je bil Josip Vidmar, tudi že dolgo ni več, je pa poleg literarne vede literarna kritika pomembna tudi za tisto bralstvo, ki v njej išče oporo pri odločitvah, kaj brati. V ogromni produkciji leposlovja, kakršno imamo v Sloveniji, so kritiški zapisi za orientacijo zainteresiranega bralca nujni. Dobrodošli pa bi bili tudi za evalvacijo založniških programov, predvsem tistih subvencioniranih.
Revija deluje drugače od monografskih publikacij, je prostor zvrstno drugačnih zapisov, frekvenca objavljanja je redna itd. Kako revijalna periodika dopolnjuje humanistično in družboslovno (primerov je v domačem okolju kar nekaj) založniško dejavnost?
V Založbi Aristej se revijalni in knjižni program neprestano dopolnjujeta. Ne nazadnje je iz revije sredi devetdesetih let izšla tudi humanistična in družboslovna knjižna zbirka Dialogi, ki je bila prva tovrstna zunaj Ljubljane. Z revijo letno sodeluje okoli sto avtorjev in iz njihovih vrst večkrat prihajajo tudi pobudniki in pisci knjig. In obratno, tematike, ki so bolj vezane na aktualni trenutek ali zborniško zasnovane, raje preusmerimo v revijo.
Se vam zdi, da je prostora za vse tematike v reviji dovolj? Če drugače vprašam, obstajajo pereča vprašanja, na katera bi želeli, da se odgovori, pa zanje tudi v specializiranih publikacijah prepogosto zmanjka prostora?
Prostora nam neprestano zmanjkuje, saj je zamisli in predlogov veliko. Devetčlansko uredništvo ima okvirni program tematskih sklopov ponavadi pripravljen kar za dve leti naprej, vmes pa si še puščamo prostor za ideje, ki se pojavijo sproti. Moja naloga je, da usklajujem vsebino in obseg revije z razpoložljivimi sredstvi, kar je pri takšnem obsegu in uredniškem konceptu precej zahtevno.
Vsaka številka revije Dialogi postavi v ospredje neko tematiko. S katerimi temami se boste ukvarjali v prihodnje?
Pred izidom je številka z manjšo temo o gledališču oseb s posebnimi potrebami, ki jo je kot gostujoča urednica uredila Amelia Kraigher. Za jesen naš družboslovni urednik Ciril Oberstar pripravlja temo o kriptovalutah, gostujoča urednica Renata Šribar temo o etiki in odgovornosti v sodobni znanosti, urednica za vizualne umetnosti Nataša Kovšca pa o politiki in umetnosti. Najbrž mi ni treba utemeljevati, zakaj so te teme aktualne. Matic Majcen z gostujočim urednikom Marijanom Pušavcem pripravlja sklop o Almi Karlin v kontekstu kozmopolitizma. Ker smo v založbi nedavno izdali knjigo o prvi slovenski pesnici Fanny Haussmann, ki tudi zelo »neprijetno« izstopa iz nacionalno-jezikovnega koncepta slovenske literarne zgodovine, si obetam zanimivo razpravo.
V kakšni kulturni kondiciji je po vašem mnenju Maribor? Opazite centralizacijo?
Danes je kultura verjetno najživahnejši del mestnega življenja. A ker je Maribor tako opustošeno, omrtvičeno in siromašno mesto, ta trditev objektivno nič ne pomeni oziroma ni merilo dejanske kvalitete lokalne kulture. Maribor je seveda zmeraj imel in ima svoje vrhunske umetnike, a težko bi rekla, da jih je po EPK-ju 2012 kaj več, morda peščica na neodvisni sceni.
V mariborski kulturi delam že več kot 30 let, začela sem v osemdesetih kot lektorica v mariborski Drami, in seveda dobro poznam razliko med zaposlitvijo v javnem zavodu in delom na »svobodi« oz. v neodvisni kulturi. Dialogi kot revija lahko sodelujejo praktično z vsemi segmenti mestne kulture (pri tematskih sklopih, pri promocijah in javnih prireditvah) in lahko rečem, da so nekateri javni zavodi v primerjavi s stanjem, kot sem ga spoznala v mladosti, danes dosegli profesionalno zrelost in dobro delajo. Na neodvisni sceni profesionalno (govorim ne samo o producentih, ki zaposlujejo, ampak predvsem tudi o odnosu do dela in sprejemanju odgovornosti) delujejo vse tri večje založbe in Kibla, pri vseh ostalih pa opažam glede tega precej neresnosti. Evropska prestolnica kulture s tistimi enkratnimi velikimi sredstvi je vzbudila lažen up, da, če z ničemer drugim, se bo pa v mestu morda dalo preživeti s kulturo. Kar je seveda velika prevara tovrstnih projektov, kajti, kot je v Dialogih pred leti zapisal angleški kulturni analitik Jim McGuigan, gospodarsko opustošenih mest ni mogoče regenerirati s pomočjo kulture. A prav zaradi te iluzije se je pojavilo večje število producentov, ki bi želeli delovati v kulturi. V Dialogih v uredništvu Mete Kordiš že nekaj časa objavljamo rubriko Prepovedani položaj, v kateri predstavljamo različne skupine in iniciative, ki delujejo v mestu in ga oživljajo, vendar v večini primerov ne gre za kulturo ali pa je kultura samo del njihove dejavnosti. Povečini jo vključujejo v družabne prireditve, gostinstvo, turizem, socialno podjetništvo, pri čemer se žal ni mogoče izogniti neki mentaliteti, ki se je v Mariboru uveljavila s festivalom Lent, namreč da je kultura brezplačna spremljevalka družabnosti. Za hrano in pijačo je treba plačati, kultura pa mora biti zastonj. Ko se je festival Lent skušal malo preoblikovati, so organizatorji nenadoma ugotovili, da ljudje za kulturo preprosto niso pripravljeni plačati, saj so se navadili na zastonjkarstvo. Zato se profesionalna kultura na neodvisni sceni v mestu zelo težko prebija.
V letih okoli EPK so se razmerja v lokalnem sofinanciranju spremenila. Ker je sredstev primanjkovalo, število kandidatov pa se je povečalo, so jih začeli drobiti, tako da so jih odvzemali uveljavljenim programom in jih dajali novim. Založbe smo plačale posebej visoko ceno. Novih presežkov ni bilo, rezultat je vsesplošno životarjenje in popolna odsotnost sistemskega razlikovanja med profesionalci in amaterji.
Maribor ima drugačno strukturo prebivalstva kot Ljubljana. Sloj intelektualcev je tukaj tanjši in nima večjega vpliva na splošno miselnost. Intelektualec je v mestu, ki mu je dolga desetletja vladala mojstrska mentaliteta, še zmeraj pogosto psovka. Zato Mariboru predvsem primanjkuje kritične javnosti in tradicije javnih debat. Kadar v založbi izdamo knjigo ali tematsko številko Dialogov, ki vzbudi večje zanimanje v Ljubljani ali celo drugje po Sloveniji, ostane Maribor nezainteresiran. Večje število publike dosežemo samo, če se lotimo lokalne teme, kar pomeni, da je mesto zazrto samo vase, v svoje probleme in ne zna pogledati preko plota. Po naravi nisem črnogleda, a večkrat občutim, kako razvijanje humanistike in kritične misli, kar počnemo s knjigami in Dialogi v naši založbi, ali trud redkih javnih intelektualcev, kot je Boris Vezjak, v mestu ni cenjeno, morda celo ne zaželeno.
Žal Ljubljana tega ne vidi, kajti slovenska kultura je izjemno ljubljanocentrična: od publike (ki misli, da se vse dogaja v Ljubljani in še pomisli ne, da bi šla kaj pogledat v Maribor ali drugam), preko osrednjih medijev do strokovnih komisij, ki odločajo o subvencijah, in kulturne politike. Odhajajoči minister Tone Peršak je redka izjema. Zelo cenim, da je kot enega glavnih ciljev kulturne politike v Osnutku nacionalnega programa za kulturo 2018−2025 zapisal decentralizacijo slovenske kulture. Nasploh menim, da je ta predlog kot strateški dokument dober, predvsem zato, ker si je upal definirati nov položaj kulture v državi in našteti glavne probleme, ki jih imamo v obstoječem sistemu. Ampak našim kulturnikom so očitno bolj všeč nikoli izpolnjeni seznami želja, kakršne so pisali prejšnji ministri. Skoraj histeričen, predvsem pa neargumentiran odpor do tega dokumenta kaže, kako velik je strah pred spremembami in izgubo privilegijev.
A kultura v Ljubljani bo stagnirala v svoji zaverovanosti vase, če ne bo imela konkurence in ravnotežja tudi na obrobju. Tako kot potrebujemo dva operno-baletna ansambla, pri čemer je mariborska hiša že od nekdaj bolj odprta za eksperimente in domače avtorje, potrebujemo močne producente tudi na drugih umetniških in kulturnih področjih zunaj Ljubljane. Če se slovenska kultura ne bo decentralizirala, bodo posamezni vrhunski in izstopajoči dosežki v Mariboru še zmeraj samo posledica vztrajnosti in trme nekaj nadpovprečnih posameznikov, ki so jih njihove individualne zgodbe po naključju zanesle v to mesto.
Blaž Gselman
