Foto: Mojca Gorenc
Naša bralna prihodnost
Tisto nedeljo dopoldne me je na Twitterju čakalo sporočilo Luke Novaka. »Prideš na podelitev knjige leta ob 12h? Če morda ne veš, si nominiran in nikoli se ne ve ;))« Na razglasitev sem imel namen priti, če ne zaradi drugega, ker sva uro pozneje s Sašom Dolencem, avtorjem še ene letošnje uspešnice, zlatohruškasto poučne Od genov do zvezd, predstavljala najini bukvici na forumu za obiskovalce. Čeprav je bilo tudi Lukovo vabilo precej povedno, saj me najbrž ni vabil, da bi se potem v Cankarjevem domu glasno krohotal mojim solzam, ko bi na tleh v fetalnem položaju drgetal, ker je nagrado dobil nekdo od preostalih štirih nominirancev, ki dejansko pišejo književnost z veliko začetnico.
Dve uri po Lukovem sporočilu sem stal pod nizkim stropom prvega preddverja ob Tatjani Cestnik, predstavnici Cankarjeve založbe (in urednici, ki mi je zaupala prvi knjižni prevod, Knjigo prerokb Georgie Savas, kjer sem s prevodi suhoparnih usmerjevalnikov za psihično močnejše očitno tako prepričal odgovorne na Mladinski knjigi, da so mi v delo ponudili Kapitana Gatnika) in poslušal utemeljitev strokovne žirije, zakaj so se sLOLvenski klasiki 1 znašli na seznamu petih nominirank za glas ljudstva. Žal mi je bilo, da je na licu mesta manjkala Ana Ugrinović, ki me je zbrcala v rit, da sem se iz čopovskega dihurja, ki od sebe ne da nobene fige, preobrazil v knjižnega avtorja (s terminom pisatelj kanim počakati še nekaj časa), saj bi brez njenih nenehnih mailov, kdaj bom dostavil naslednji snopič parodij, sploh pa vabila k sodelovanju, vse skupaj ostalo pri Povodnem možu na Facebooku.
Utemeljitev je bila, kakor je utemeljitvam v navadi, polna visokoletečih izrazov, ob katerih sem izvedel, kaj sem sploh ustvaril, zaključila pa se je s stavkom, da so Klasiki »pravzaprav antiknjiga, ob kateri se zastavlja vprašanje, ali postaja take vrste branje tudi naša prihodnost.« Vprašanje, ki so mi ga postavili na skoraj vseh intervjujih po nagradi. Odgovor se glasi: »Bohnedaj!« Česar se je zavedala tudi komisija, ki je zapisala to formulacijo, saj iz novinarskega sveta vemo, da je odgovor na vprašanje v naslovu vselej nikalen.
Za vsak primer še na tem mestu, ki je najbolj knjigam prijazno od vseh, kjer sem se znašel v zadnjih dveh tednih, glasno in jasno zatrdim, da take vrste branje ni naša prihodnost. Že iz preprostega razloga, da moja knjiga temelji na poznavanju vrste literarnih del, ki so bila spisana v bolj ali manj klasični formi in so do bralk in bralcev prišla na papirju (Brižinski spomeniki pa na pergamentu). Brez klasičnih besedil Klasiki sploh ne bi obstajali, saj ne bi mogli črpati navdiha iz vakuuma. Gre za eksperiment in inovacijo, ki je bila očitno dovolj sveža, da je razburkala slovenski knjižni trg, ni pa za njo namena, da bi bila to revolucija, ki bi pozivala ljudi k opuščanju klasičnih literarnih form. Te že zdaj uporabljajo določene prijeme, ki sem jih tudi sam uporabil v knjigi. Epistolarni romani niso več pisani v obliki papirnih pisem, marveč elektronske pošte kakor genialni Veličkovićev roman Sahib – Impresije iz depresije, v tujini pa so recimo izdali Shakespearove drame v obliki besednih sporočil. YOLO Juliet, srsly Hamlet in Macbeth #killing it humorno povzemajo bardova dela (zaradi nespremenljive forme za moj okus zadeva postane preveč repetitivna), a mislim, da se ni bati, da bi naslednje leto Vinko Möderndorfer ali Simona Semenič na natečaj za Grumovo nagrado dostavila snop fotografij s Snapchata in pričakovala zmago.
Knjige bodo v prihodnosti torej obstale, vprašanje je le, do koliko ljudi bodo prišle. Letošnja raziskava bralnih navad namreč navaja, da več kot štirideset odstotkov Slovencev v celem letu ni prebralo ene same knjige. To je polje, kjer se bomo morali vsi skupaj truditi za spremembe. Kot je nekoč rekel Tone Pavček (še kar ne dojemam, da sem se znašel na seznamu z njim): »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.«
PS: Ko sem pregledoval besedilo, mi je v naročje zlezel štiriletni sin. Malce je motril, kaj imam na zaslonu, nato pa uperil prst: »Tone Pavček. To je ta, ki je naredil Juri Muri v Afriki.« Mislim, da se mi zanj ni bati, da bi pristal v tistih dveh petinah iz raziskave.
Boštjan Gorenc - Pižama
