.jpg)
Foto: Jošt Franko
Zgodba iz ”Estonije”
V nekem brezzveznem filmu se junakinja polglasno nasmehne, ko ena od pomočnic nadute glavne urednice modne revije v enem od prizorov izjavi, da sta dva pasova, ki se zdita popolnoma enaka, tako zelo različna in se zato nikakor ne more odločiti, katerega izbrati. Glavna junakinja, ki je ravno začela delati pri omenjeni reviji kot tajnica, ne opazi razlike, pa ji šefica odpredava zanimivo lekcijo: ti misliš, da si tole razvlečeno žalost od modrega puloverja, ki jo imaš na sebi, izbrala sama, zjutraj, iz svoje garderobne omare. Da gre za tvojo odločitev. Kar ti misliš, da je modra, je v bistvu nebeško plava [”It’s not blue, it’s cerulean.”], ki je potovala od modnega oblikovalca do modnega oblikovalca, se nato podala na pot skozi veleblagovnice ter končala v kotu kake trgovine, od koder si jo, nedvomno iz košare z napisom ’popust’, potegnila ti. Ta nebeško plava predstavlja, skratka, milijone dolarjev in neskončno množico delovnih mest, in kar komično je, kako ti misliš, da si opravila izbiro, s katero si se zavestno izključila iz modne industrije, v resnici pa so to, kar nosiš, zate izbrali ljudje v tej sobi, le da se ti tega ne zavedaš.
V nekem smislu je vsaj z delom prevedenih romanov, ki so v Evropi izšli v zadnjih letih, enako. Bralec oziroma bralka mislita, da sta svoje čtivo izbrala sama. Če ne bereta klasike, to ni nujno vedno res. Po svetu izide na leto na deset tisoče novih romanesknih naslovov. V neki majhen jezik jih je, logično – glede na trg in finančne potenciale ter prevodu namenjena sredstva, prevedenih komaj kaj. Še od teh pa jih je nekaj, ki v bistvu morajo biti prevedeni. Zakaj? Iz pragmatičnih razlogov.
Prevodi in izidi knjig zahtevajo sredstva, posebej prevodi knjig, ki se zavoljo zahtevnosti ali teme, ki nagovarja ožji spekter publike, najbrž ne bodo prodali v nakladi, ki bi povrnila finančni vložek.
Za založbo, ki želi izbrano knjigo prevesti in izdati, obstaja nekaj pomagal – lahko se, denimo, prijavi in kandidira za sredstva na razpisih, namenjenih sofinanciranju prevodnih programov. Enega organizira tudi megadojilja EU. Gre za razpis, namenjen izdajanju prevodnega leposlovja, pri čemer je posebej poudarjeno, da ”leposlovje” pomeni vse vrste literarnega pisanja, torej poezijo, prozo, dramatiko in tudi stripe. EU megadojilja je seveda oblikovala kriterije in točkovnik, s pomočjo katerih ocenjuje prispele prošnje za novce. Tak točkovnik vsebuje štiri postavke, od katerih je ena, ki prijavitelju v optimalnih okoliščinah lahko prinese maksimalno 15 točk, poimenovana ”EU Prize for Literature”. Kulturni odsek EU si je izmislil in leta 2009 začel podeljevati EU nagrado za literaturo. Ker je držav članic preveč, pride lavreat(ka) iz vsake na vrsto povprečno na tri leta, vsako leto pa je s to nagrado ovenčanih povprečno 14 knjižnih del. Tako dobimo seznam literarnih del, ki nosijo prestižno nalepko ”EU Prize for Literature”. Glavna sreča, ki jo ta titula prinaša, ter temeljni smisel obstoja omenjene nagrade so prevodi nagrajenih del v druge jezike. Kako? Enostavno. Ko se, recimo, neka založba v Estoniji prijavi na razpis EU za sofinanciranje prevodov, je njen cilj, s prijavo zbrati kar se da mnogo točk, preseči prag in priti do EU sredstev. Urednik in pribočniki v Haapsaluju, recimo, staknejo glave in preučijo pravilnik. Hitro jim postane jasno, da bodo, če oddajo popolno prijavo, kar je v praksi le stežka mogoče, dosegli 85 točk. Urednik se popraska po bradi in zapopade, da bo za to, da presežejo tak izračun in se na točkovniku povzpnejo više, kar jim skoraj gotovo prinaša uvrstitev med srečne dobitnike EU sredstev, v svoj natančni izbor knjig, ki jih želijo prevesti, moral uvrstiti še vsaj katero od knjig s seznama ”EU Prize for Literature” – vsaka taka knjiga založbi na razpisu namreč avtomatično prinese 3 dodatne točke. No, tu nastopi moment za urednikov pragmatizem: naj pristane na nujnost izbire s seznama del, ovenčanih z EU nagrado za literaturo, s čimer po vsej verjetnosti zagotovi prevod in natis tudi knjigam, ki jih je sam izbral, saj ravno take, na videz drobne 3 točke lahko pomenijo razliko med ”juhej” in ”več sreče prihodnjič”?
No, pri tem velja poudariti, kako ima takle estonski urednik celo srečo, biti v tovrstni dilemici. Njegova založba namreč očitno izdaja romane. Kljub dejstvu namreč, da naj bi ”EU Prize for Literature” nagrajevala vse žanre literature, v praksi nagrajuje romane – in peščico zbirk kratkih zgodb. Vem, ker sem urednica pri založbi. Ki se je prijavila na razpis EU megadojilje ter zbrala s svojo prijavo 2 točki premalo, da bi presegla prag za sofinanciranje. Založba na svoj spisek knjig, ki jih je nameravala prevesti, ni uvrstila nobene s seznama ”EU Prize for Literature”. Založba ima namreč smolo – specializirana je za izdajanje slovenskih prevodov kvalitetnih risoromanov [graphic novel] in stripov. Kot urednici mi, kakšna sreča, tako sploh ni bilo treba tehtati stopnje lastne pragmatičnosti – omenjeni seznam del, nagrajenih z EU nagrado za literaturo, namreč ne vsebuje niti enega stripa ali risoromana. Prav tako po moji vednosti ne vsebuje niti ene drame ali zbirke poezije. Založbe, podobne tej, pri kateri delam, imajo torej v tovrstni situaciji zgolj dve možnosti: da sprejmejo diskriminatorno politiko, s katero EU misli, da rešuje problem prevajanja iz majhnih jezikov v majhne jezike (to je namreč temeljni namen obstoja ”EU Prize for Literature”), in se vnaprej odpovedo 15 točkam na razpisu – v praksi to pomeni, da morajo pri ostalih treh postavkah na razpisu doseči 100 %, kar se izkaže za domala nemogoče in posledično pomeni neuspeh na razpisu, ali pa, da začnejo izdajati (tudi) romane.
Urednik založbe v Haapsaluju, ki torej izdaja romane, pa stoji pred nedvomno zanimivejšo dilemo: zaveda se, da sta izid njegovega prevodnega programa ter obstoj založbe ključno odvisna od sredstev, ki jih bo v njegov proračun prispevala EU megadojilja. Lahko vztraja pri programu, ki ga je profesionalno, pretehtano sestavil, upoštevajoč bralski trg in njegove specifične značilnosti na eni ter ustroj založbe na drugi strani – kar je njegovo delo. Zaupanje v založbo v očeh bralstva gradi tudi kvaliteta izbranega čtiva. Seveda se lahko zgodi, da je knjiga (ali več njih), ki jih je urednik tako ali tako izbral, hkrati tudi na seznamu ”EU Prize for Literature” – to je sijajno, dve muhi na en mah. A kdor je kdaj lovil muhe, bo najbrž zmogel razumno preceniti verjetnost tovrstnega slučaja. S čimer, da se razumemo, nočem reči ničesar o kvaliteti nagrajenih del na seznamu, ker jih nisem brala; govorim o principu.
Lahko pa se urednik v Haapsaluju odloči, da bo izbral vsaj eno knjigo s seznama del, nagrajenih z nagrado EU za literaturo, založbi s tem, kot smo videli, drastično zvečal možnosti za pridobitev EU financ, ter nato pač izdal vse prevode. Kaj veš, morda bo v Estoniji knjiga z omenjenega seznama uspešnica. Prav mogoče – le njegov izbrani prevodni spisek, za katerim stoodstotno stoji, ni več čisto ta spisek. Če je založba, pri kateri dela, velika, se ne bo dosti poznalo. Če ni, se bo poznalo bolj. Vsekakor pa je verjetno prav, da bralci in bralke v ”Estoniji” vedo, da so bile nekatere izmed knjig, ki jih držijo v rokah v nedvomno sijajnih estonskih prevodih, zanje izbrane na nekoliko drugačen način od drugih. Nekoliko bolj – pragmatično.
