Foto: osebni arhiv
Od blazno resnih do blazno smešnih
Kaj mi najprej pade na pamet, ko pomislim na slovenske mladinske avtorje? Slikanice. To pa zato, ker pri nas med knjigami za otroke in mladino izide največ slikanic, ki jim po številčnosti – podatki veljajo za leto 2014 – z velikim zaostankom sledijo knjige zgodbic, daljša fantastična in realistična prozna dela, stripi, poezija in zbirke pravljic, igroknjige in dramatika. Z avtorji pa je takole: eni so v mladih letih zrasli bolj kot drugi in nemara prav iz nostalgije po časih, ko njihove glave niso nesrečno zadevale ob podboje in stropne luči, pišejo za »tamale«. Drugi so ostali kratkih nog in nemara zato pišejo dolga besedila. Imamo takšne, ki pišejo samo prozo (npr. Jana Bauer), takšne, ki pišejo prozo in poezijo (npr. Anja Štefan), ter celo takšne, ki pišejo prozo, poezijo in dramska besedila (npr. Andrej Rozman Roza). Nekateri pišejo zgolj za otroke in/ali mulce (npr. Ida Mlakar), drugi napišejo kaj tudi za odrasle. Prav v zadnjem času (torej v zadnjih nekaj letih) se je kar nekaj avtorjev, ki so dotlej pisali le za odrasle, bolj in manj uspešno preizkusilo tudi v pisanju za mlajše (npr. Barbara Simoniti). So avtorji, ki izdajo eno knjigo na nekaj let (npr. Tadej Golob), in avtorji, ki izdajo nekaj knjig na eno leto (npr. Žiga X. Gombač). Nekateri tu in tam prevedejo kakega tujega avtorja (npr. Milan Dekleva). Nekateri napišejo vrsto knjig, v katerih nastopa en in isti junak – zakaj bi menjali zmagovalno bolho?! – (npr. serija o čudežni bolhi Megi Dese Muck), drugi si vsakič izmislijo novega – da jim ni dolgčas. Eni znajo biti zasanjani (npr. Bina Štampe Žmavc), drugi blazno resni, pa čeprav samo za hec (npr. serija Blazno resni Dese Muck), tretjim so izziv problemi (npr. Janja Vidmar). Četrti – bolj ogrožena vrsta – tu in tam napišejo celo kaj poučnega (npr. Lucija Stepančič). Nekateri si drznejo pisati o frcanju smrkljev in tekmah v bruhanju v daljavo (npr. Andrej Rozman Roza). Spet drugi po dolgih letih ilustriranja tujih besedil zapišejo svojega (npr. Jelka Godec Schmidt). Nekatere pogosto ilustrira en in isti ilustrator (npr. tandem Andrej Rozman Roza-Zvonko Čoh).
Nekateri avtorji ilustrirajo same sebe, vendar kakovostne avtorske slikanice pri nas žal niso zelo številčne (npr. Lila Prap). Še redkeje ustvarjalci samo ilustrirajo in ničesar ne napišejo (npr. Maja Kastelic, Damijan Stepančič), pa ne zato, ker bi jim zmanjkalo besed ali ne bi našli pravih, pač pa zato, da lahko ogledobralcu, to je bralcu slikanic, ilustriranih knjig in stripov, domišljija še bolj prosto šiba. Tu so potem še avtorji podob, ki prebirajo besedila vseh naštetih v prvem odstavku in jih nato ilustrirajo. Z njimi je pa takole: eni so nežnih potez (npr. Danijel Demšar), drugim je blizu karikatura (npr. Zvonko Čoh), tretji imajo radi strip in ne morejo brez oblačkov (npr. Izar Lunaček). Poleg njih so seveda tudi četrti, peti, dvanajsti in tako naprej, vsi s svojimi obsesijami, fascinacijami in fintami. Nekateri se posvečajo detajlom (npr. Kristina Krhin), drugi se izrazijo v vsega nekaj potezah (npr. Silvan Omerzu). Večino prepoznamo že od daleč, redki so od knjige do knjige tako različni, da lahko pri ugibanju, kdo je kaj ilustriral, ostanemo brez prepričljivega odgovora (npr. Damijan Stepančič). Nekateri pogosto ilustrirajo dela enega in istega pisatelja/pesnika (glej konec prejšnjega odstavka).
In kako je moč povezati vse zgoraj našteto? Zgolj z ugotovitvijo, da je sodobna slovenska mladinska literatura izjemno pestra, ob številu letno izdanih naslovov pa še z mislijo, da je Slovenija dežela besednih in likovnih ustvarjalcev.
Še opomba namesto sklepa – našteti v zgornjih vrsticah so mi kot ustrezni primer(k)i prvi prišli na misel, kar seveda ne pomeni, da ostali, ki se posvečajo produkciji otroške in mladinske literature, niso zanimivi, kakovostni in vredni pozornosti. Ravno obratno, toliko jih je, ki svoje delo opravljajo odlično, da za vse v enem kratkem uvodniku enostavno ni prostora.
