Foto: Petra Veber
Sama drama
Dramatika je vedno nekje vmes; z eno nogo v literaturi, z drugo v gledališki umetnosti. Prvotna zmes obredja in pesništva se je vse do 18. stoletja koherentno razvijala, nakar se z redefiniranjem vloge režiserja začne radikalno spreminjati gledališka praksa in, seveda, dramatika. Od tukaj dalje spremljamo dve stoletji trajajoči boj za prvi obroček v umetniški verigi – ali ima primat dramatik ali režiser? Reka literarnih smeri ter hudournik gledaliških inovacij (tudi tehnične narave; npr. luč) so na svojem sotočju odlagale plasti edinstvenega mulja, na katerih je zrasla sodobna dramska umetnost. Zame otok zakladov, za marsikoga goličava.
Po simbolnem obglavljenju literarnega gledališča konec 60. let (z režiserjem in dramatikom Dušanom Jovanovićem na čelu) so slovenski umetniški prostor preplavile nove, raznolike in drzne dramske pisave Smoleta, Zajca, Jančarja, Božiča, Šelige, Jesiha, Partljiča itd. Takratna dramatika se je – časom navljub - uprizarjala in objavljala. Danes pa ... kot kura brez glave! Slovenska (kulturna) politika bezlja naokoli kot kura brez glave in požira še tisto malo zrnja, ki ostane (za umetnike) v tem (post)kriznem času. Namesto razvojnih usmeritev destrukcija, elitizem, populizem. Dramatika – ta pankrt brez potnega lista, ki bi mu omogočal zatočišče v Literaturi ali Gledališču – vztraja.
Slovenske dramatike in dramatičarke, ki aktivno oblikujejo našo dramsko pokrajino, bi lahko prešteli na prste ene roke. Umetniki, ki jim dramatika predstavlja zgolj enega od ustvarjalnih (in preživetvenih) poligonov, so izvrstni poznavalci obeh »staršev« dramatike, pa še kakšne filmske tete povrhu. Tako nastajajo izjemna, po vsebini in formi presežna dela, ki se jih pri nas – če imajo srečo – uprizori. Enkrat. Nerentabilnost večmesečnega pisanja se tako ne konča samo pri vprašanju honorarja, ampak tudi pri smislu. Naročila s strani gledališč – edina, ki eliminirajo vprašanje plačila in namena - so pri nas prej izjema kot pravilo (malo več maneverskega prostora je pri adaptacijah in dramatizacijah) in navadno rezervirana za že etablirane pisce. Gledališča ne razpisujejo natečajev ali objavljajo pozivov, edini natečaj za dramske tekste je Grumova nagrada (in nagrada za Mladega dramatika, ki pa ni denarna). Bienalno v Celju iščejo najboljšo komedijo in v Lutkovnem gledališču Maribor v zadnjih sezonah otroške lutkovne igre. Kljub privzetemu nemškemu gledališkemu modelu v Sloveniji ne najdemo delovnega mesta hišnega avtorja, literarne štipendije in rezidence pa navadno ne vključujejo dramatike. Ja, jeba! Posebej za tiste, ki šele začenjajo ... Manjko ustreznega kreativnega igrišča, kjer bi se pisalo, uprizarjalo in reflektiralo sodobno, bolj eksperimentalno naravnano dramatiko, je očiten – tako s strani avtorjev, še bolj pa s strani ostalih profesionalnih spremljevalcev dramatike (ustvarjalcev, direktorjev, urednikov itd.), ki velikokrat ne vejo, kaj sploh početi s takšno redko in eksotično zadevo, kot je sodobni slovenski dramski tekst. Za slabo poznavanje je – poleg zimzelenega pomanjkanja časa – bojda kriva težja dostopnost. Ker je telefonski klic, mail ali izrečena prošnja res lahko prevelik napor, so na sigledal.org uvedli bazo dramskih tekstov in jih pospremili z bralno akcijo Izvolimo dramo. Priporočam!
Sporadično uprizarjanje sodobne domače dramatike bi bilo nujno nadomestiti s sistematičnim vzpodbujanjem in celostnim pristopom – stavek, ki ga lahko z zamenjanimi besedami zalajnamo ob domala vsaki temi. Vprašanje je, kaj bomo počeli, dokler se ne zgodi ta čudež. Ostajam optimistična. Če nam pa v umetnosti česa ne primanjkuje, je to domišljija!
