Foto: Carlos Sánchez Ruiz
Knjiga je vez – deli jo z drugim!
Na Evropskem festivalu prvega romana, ki se letno odvije ob knjižnem sejmu v Budimpešti, so že sodelovali tako zanimivi pisatelji in pisateljice, kot so Veronika Simoniti, Nataša Kramberger, Tadej Golob, Stanka Hrastelj, Davorin Lenko ali Dino Bauk (če naštejem le nekatere). Zame pa se je letošnje srečanje ob pomoči Mladena Pavičića, lektorja za slovenski jezik, pravzaprav začelo na Filozofski fakulteti Univerze Loránda Eötvösa, kjer sva s hrvaškim kolegom Bornom Vujčićem predstavila svoja romana in debatirala s študenti (madžarski prevod odlomka iz Roka trajanja je tenkočutno prebrala študentka srbščine in slovenščine).
Do sejmišča Millenáris, kjer je potekal festival romanesknih prvencev, mi je lektor razkril nekaj pomenljivih zanimivosti madžarske prestolnice, denimo park, v katerega ne moreš, ne da bi naredil prekršek, obdaja ga namreč krožišče brez prehoda in s tehničnimi ovirami – avtomobili, ali znameniti verižni most, poimenovan po Istvánu Széchenyiju, ki velja za očeta madžarskega naroda, čeprav gre za priseljenca, ki se je madžarščine naučil v zrelih letih …
Festival se je odvijal v ozračju poskusa madžarskih oblasti, da bi legalizirale likvidacijo Srednjeevropske univerze (CEU). Parado prvih romanov je tako odprlo branje pisma v podporo CEU. V nadaljevanju se je premišljevalo o evropskem političnem prostoru ter na transnacionalni oziroma kar nenacionalni ravni artikuliralo skupne točke in vezi med pisatelji. Pogovori so mi v spomin priklicali besede madžarskega pisatelja Imreja Kertésza. Nobelovec, ki je preživel Auschwitz, je napisal: »Pravijo, da me ne zanima, kaj pomeni biti Madžar. Ne, jim odgovarjam, zanima me, kaj pomeni biti.«
V nekem trenutku se je postavilo zanimivo – in morda simptomatično – vprašanje »kultnega pisatelja« ali nekoga, ki bi bil v javnih razpravah sposoben aglutinirati lokalne in širše politične pobude svojih tovarišev. Ali tak pisatelj intelektualec, ki ni populist ne nacionalist, dandanes obstaja? Na drugi strani je bilo vprašanje, ali se mora pisatelj res nemudoma odzvati na vsakokratno aktualno politično temo. Ali si lahko vzame čas, da jo predela? Literatura se pogosto odzove z zamikom. Osvetli za nazaj. Ali, kot je v komentarju na vprašanje o revolucionarni literaturi nekoč napisal Julio Cortázar, »pisati za revolucijo, pisati znotraj revolucije, pisati revolucionarno, ne pomeni nujno, kot misli marsikdo, pisati o revoluciji sami«.
Osrednji namen festivala je bil povezovalen in razpravljalen in je tako pomenil priložnost, da smo »brez kažipotov utirali emocionalne in kritične poti«. Za novinca med novinci – mladimi in ne tako mladimi pisatelji – je bila to vsekakor prilika za izmenjavo izkušenj med »enakimi« in obenem tako različnimi posamezniki, kot so nemško pišoči novinar, ki je v migrantski kvoti iz Kijeva emigriral v Berlin; v Budimpešti rojena urednica norveške založbe okoljsko angažirane literature; vnukinja staroselcev iz Ferskih otokov; dunajski strokovnjak za ugrofinske jezike ali bratislavski anglist in doktorand politične teologije v Parizu (če naštejem le nekatere). Vez, okoli katere se je oblikovala provizorična skupnost pisk in piscev romanesknih prvencev, so bile knjige: Kaj jih je navdihnilo, kaj pravzaprav obravnavajo, kako so nastajale, koliko časa je bilo zanje potrebnega … ? Knjige, ki jih, paradoksalno, večina ni poznala. Prvenci, ki nastopijo na festivalu, namreč navadno še niso prevedeni. In če ne razumeš besedila v izvirniku, ti tak roman pač ni dostopen. Močna in obenem skrivnostna vez. Pa tudi frustracija in spodbuda za naslednji logični korak. Celo odgovor na vprašanje, kako pomemben pri ustvarjanju skupnosti onkraj nacionalnih meja in literatur je prevod …
