Uvodnik: Mirt Komel

Foto: Sami Al-Daghistani

Kresnik in družbenost slovenske literarne scene

Poletje sodi med najlepše letne čase za marsikaj, tudi za knjige: dnevi so daljši (in z njimi tudi naravna svetloba za branje), problemi se manjšajo (vse tisto, kar nas je še pozimi iztirjevalo, se sedaj zdi kot brezveznarija), krila se krajšajo (ženska, seveda, pa tudi moška, kolikor komu pač drago), hektičen in shizofren kapitalistični čas se, če že ne ustavi, pa vsaj upočasni (kakor da bi osem ali večurni delavnik dobil svojo protiutež v prostočasenju na pozno v večer zahajajočem soncu).

Poletje je tudi čas za literarne festivale in nagrade in ena izmed najbolj prestižnih, tradicionalnih, znamenitih in oh in sploh je seveda tudi nagrada za najboljši slovenski roman leta literarne časopisne hiše Delo. Kresnik je dobil, kakor je vsem dobro znano (ali bi vsaj moralo biti znano), ime po legendarnem, skoraj že mitološko neobstoječem slovenskem pisatelju Ivanu Kresniku, sicer znanemu po delih kot so Turki gredo, kresovi goré (zgodovinski roman o vpadu Turkov na Slovensko z veliko »S«), Kresni novi svet (distopija sodobne slovenske družbe), Kristina Kresal (popiš psevdobiografija pozabljene političarke), nenazadnje pa tudi Kresal sem, gospod (izpovedne erotične kratke zgodbe).

V letošnjem naboru nominirank in nominirancev so se najprej med deseterico, nato pa med finalno peterico znašla znana in manj znana imena s sodobne slovenske literarne scene, ki jih tukaj ne bom povzemal, prav tako kot ne imen žirije, naslovov nominiranih romanov, kolikokrat so njihovi avtorji ali avtorice že bili imenovani za to ali kakšno drugo nagrado. Skratka, povsem se bom ognil faktičnim statističnim povzetkom tega, o čemer se lahko bralec sam informira na spletni strani Dela ali v časopisu samem ali pač kjerkoli že drugje, kamor vsako leto odmeva kresnikova nagrada (sicer pa sta pozorna bralec in bralka, še zlasti, če sta brala skupaj, zapazila, da sem se faktičnosti ognil že v prejšnjem odstavku).

Namesto vsega tega bom raje povedal nekaj povsem drugega: slovenski literarni festivali in nagrade, še zlasti pa literatura nasploh, prav tako kot vsa umetnost pri nas (in, oh, še marsikje drugje, se razume), trpi za prav posebnim simptomom, ki bi ga učeno lahko imenovali »podružblablanje umetnosti«. Kaj to pomeni? Kdo ve. Ampak če bi moral ugibati, bi dejal, da gre za fenomen, ko se bolj kot samo umetnino – v našem primeru literaturo – presoja družbeni kontekst, v katerem je nastala, se preposlala, urednikovala, lektorirala, oblikovala, izdala, prodala. Zgodovinsko gledano to pomeni premik pozornosti od teksta h kontekstu, še natančneje, od besedila k avtorju. Težava je v tem, da v naši dobi, nekoliko po(ne)srečeno poimenovani postmoderna, avtor prototipno ne zastopa samo svojega lastnega dela, pač pa tudi svojo družbeno vlogo. S slednjo se bralsko občinstvo najlažje poistoveti, natanko kolikor ta vloga ne sovpade z njegovo avtorsko funkcijo: vsak avtor je pač tudi človek s takšnimi ali drugačnimi značilnostmi, s katerimi se je veliko lažje identificirati kot s samim ustvarjanjem in pisanjem.

Najnazorneje je stvar razvidna ob enem izmed najbolj spotakljivih kamnov današnjega časa – ob problemu politične korektnosti. Problem je pač v tem, da je politična korektnost po eni strani dosežek razsvetljenstva, ki je uspelo amortizirati in kastrirati tisto, kar je povzeto pod sintagmo »sovražni govor«. Po drugi strani pa pomeni reprodukcijo taistega sovražnega govora z drugimi, politično korektnimi sredstvi. Na primer, ko zapisujemo »avtor ali avtorica«: ali naj se v imenu politične korektnosti dodaja ne samo drugi spol, ampak tudi vrsto pridevnikov, ki naj pokrijejo tisto vselej že izmuzljivo Drugo, ki danes ne pomeni več izključno »Drugi spol«, ampak tudi »Drugo kožo«, »Drugo religijo« itd. (Na primer: »azijski«, »temnopolti«, »islamski«, »gejevski«, »lezbična«.)

Bodi s tem kakorkoli že: za avtorja (ali avtorico ali azijskega avtorja ali avtorico ad infinitum absurdum) neke umetnine skoraj že samoumevno predpostavlja, da je zastopnik takšne ali drugačne skupine, odvisno pač od vere, rase, spola, spolne orientiranosti in podobnega. Tisto, kar je znotraj sovražnega govora »hendikep«, postane znotraj politično korektnega diskurza, ki je podružbil tudi sfero umetnosti, »pedigré«, s katerim se avtor ali avtorica ponaša in kar bralci percipirajo in hočejo ter kar nagrade vse prepogosto nagrajujejo.

Skratka, podružbljanje literature pomeni natanko to, da se je v estetsko presojanje literature naselilo družbeno presojanje samega avtorja in njegove funkcije v družbi, ki – ali naj bi – mutatis mutandis odsevalo v njegovih umetniških delih. Umetnost pa tako preneha biti umetniška in postaja ... družbena. In temu bi se morali znati avtorji, bralci in nagrajevalci ogniti v tako dolgem ovinku, kot je tisti, ki vodi gor na Rožnik.