Uvodnik: Maja Šučur

Foto: Luka Cjuha/Dnevnik 

Prijatelja za vedno

Oseminštirideset odstotkov Slovencev ni v zadnjem letu kupilo niti ene knjige. Kar glede na to, da je bila povprečna cena »človekove najboljše prijateljice« leta 2016 kar okoli dvajset evrov, nemara ni posebej nenavadno. Bolj zaskrbljujoč je podatek, da dvainštirideset odstotkov državljanov nobene ni niti prebralo. Ob statistiki, ki nadalje nedvoumno kaže še, da dobre knjižne ocene nimajo (pomembnega) vpliva na nakupovanje ali izposojo knjig, skratka resna literarna kritičarka ne more biti zares presenečena. Kapljice optimizma pa tudi ne vejejo iz njenih por, ko razmišlja o prihodnosti. Čemu naj sploh še piše?

Da si bo status samozaposlenega v kulturi lažje podaljšal tisti pesnik, ki se v zadnji zbirki ni ravno odrezal in ji je napisal prizadeto sporočilo na Facebooku, v katerem ji je brezplačno delil bralne lekcije? Da bo založba, ki je izdala njegovo poezijo, tudi naslednje leto lažje pridobila subvencijo za izdajo knjig? Da bo tisti urednik – ker je bila v komisiji za nagrado, ki je njegov avtor ni dobil – v večernem e-mailu takojci zahteval pojasnilo?

Nemara zato, ker kritičarka danes ponujenemu mestu za objavo ne sme reči ne, saj naslednje priložnosti morda ne bo dobila? Ker tudi ona sama nabira objave za podaljšanje lastnega kulturniškega statusa? Ali pa si nemara sploh ne more privoščiti, da bi ostala brez tistih nekaj deset do največ sto petdeset evrov, kolikor so pri nas plačane objave literarnih kritik?

Kljub naštetemu je treba dokončno opraviti z nenehnim ponavljanjem mantre, da je literarna kritika danes v krizi. V krizi so tiskani mediji in televizija, ki se v pehanju za dobiček odločajo za krčenje prostora za literarno kritiko in za knjigo nasploh. V krizi so mnoge kritičarke, ki s težavo preživijo, kljub temu da se ob kritiki posvečajo še vodenju ali organizaciji literarnih dogodkov, prevajanju, lektoriranju in pisanju, še najpogosteje pa kar kombinaciji vsega naštetega. Kritiki pa gre dobro.

Razrasla se je na spletne portale, kar je dalo nekaj več zagona za drzne literarne interpretacije tudi mlajšim kritiškim generacijam, čeprav jim pogosto manjka mentorska podpora. Od tam pa na spletna omrežja, kjer – kljub nekaterim pastem – neizpodbitno prispeva k odpiranju prostora za pogovore o literaturi. In igrivo kondicijo ohranja tudi v tisku in na radiu, kjer le cinik najde zgolj neargumentirane in dolgočasne kritiške zapise. V nasprotju s splošno predstavo se namreč mnoge kritičarke med svojim delom – zabavamo.

Ta zabava je kakopak družbeno odgovorna, kar ne izvzema odgovornosti do samega sebe oziroma do lastnega časa. Opozarjanje na literarno utrjevanje škodljivih družbenih vzorcev, na pomanjkanje smisla za dramaturgijo in na odsotnost občutka za jezik zahteva vztrajneža. Skrb za to, da bo vaša sestra, soseda ali mati med čakanjem na fizioterapijo brala dobro knjigo, ne slabe, zahteva občutljiveža. Odsvetovanje branja literature, ki spodbuja prakso nerazmišljanja in zehanje, zahteva kritičarko, ki vsakič znova verjame, da njeno delo nekaj šteje in da je to največ, kar lahko tisti dan naredi za sočloveka. V nasprotnem primeru mora prenehati s kritiškim poslom.

In ko smo že pri najboljših prijateljih – zakaj torej JAK za revije, ki jih subvencionira, še ni predpisal minimalnih honorarjev za objavo kritik, kot je to storil v primeru honorarjev za avtorje in prevajalce pri subvencioniranih knjigah? Zakaj ukrepa še ni uvedlo ministrstvo za kulturo v primeru razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev? To je še največ, kar lahko za začetek naredita za prihodnost kritike.