Rad hodim po robovih.

Zupančič protislovja sodobnega sveta slika s pomočjo ostrih in duhovitih dialogov, ironije, črnega humorja, vse do grotesknih in absurdnih elementov. Samoumevnosti postavlja pod vprašaj, pušča odprte nejasnosti in dvoumnosti, izpostavlja paradoksne poglede na svet, »pomembnosti« pa je iskati za in med besedami. V svojih delih pogosto izpostavlja psihološke in družbene mehanizme, ki oblikujejo odnos do drugačnega in neznanega, določenost posameznika z drugim in s pogledom drugega.

V intervjuju ste nekoč povedali, da nenehno bivanje v raznih čustvenih svetovih človeka zelo izčrpa in ste zato vsi v teatru malo deformirani; ter da stalno vživljanje v ljudi pusti posledice – tudi nekomu, ki je še tako trden  v sebi. »Malo za hec, malo za res«: kakšne posledice je pustilo vam? Dejstvo je, da  sem obseden s teatrom; vse, kar počnem v življenju, je z njim tako ali drugače povezano. Režije, dramatika, učenje ... Kakšne posledice je to pustilo na meni? Najbrž so ... Na eni strani se zanašaš na svojo občutljivost; po drugi strani veš, da se brez neke distance ne moreš ukvarjati z gledališčem. Tako kot se babica ne smeje ob vsakem rojstvu in se grobar ne joka ob vsakem pogrebu.

Kako povezujete režijo in pisanje? Praktične odrske izkušnje verjetno pomagajo tudi pri pisanju. Kaj se zgodi, ko režirate lastno besedilo?Zame sta režija in pisanje povezana, sta dve strani iste medalje; v bistvu gre za celovit, avtorski pogled na teater. In predvsem nisem edini gledališki praktik, ki piše tudi dramatiko – prej nasprotno. Seveda so med pisanjem in režiranjem velike razlike – ni pa razlike med režiranjem svojega ali tujega teksta. Gledališče je avtonomna umetnost in ko prideš pred prazen oder, je potrebno tekst premisliti in osmisliti v tem novem kontekstu. Vseeno, ali je tvoj ali ne. Tekst je črka na papirju; gledališče je prostor in je igralec. Gledališče je čas.

Več na povezavi: http://veza.sigledal.org/prispevki/rad-hodim-po-robovih