Kadar govorim o komunizmu, imam pred očmi Roso Luxemburg

Komunikacija in usklajevanje po stacionarnem telefonu ob večernih urah, vnaprej spisana in natisnjena vprašanja ter njih »predaja« pred Narodno in univerzitetno knjižnico, kjer intervjuvanec ta čas intenzivno proučuje rokopisno zapuščino Jureta Detele, odgovori na disketi (ni odveč omeniti, da se je obdelavi odgovorov v najbolj neprimernem trenutku uprla edina naprava v naši časopisni hiši, ki še zna brati zapise s tovrstnih medijev), pa prijazno povabilo na kavo pri Ruskem carju.

V vaših esejih je vseskozi na preži nekakšna napetost med bližinami in daljavami. Govorite o (metafizičnih) razdaljah, ki vključujejo izjemno intenzivno identifikacijo in so obenem največje nasprotje tiste pomirjujoče notranje distanciranosti, ki naj bi jo človek ohranjal v odnosu do svojega delovanja. Nam lahko to malo bolj poenostavljeno ilustrirate?

Ste prepričani, da govorim o metafiziki? Najbrž mislite na tisto, kar sem pisal o Rosi Luxemburg: da na primer to, ko ona reče, da se v bolj SVOJI družbi kot med partijskimi tovariši počuti med sinicami, ni notranje distanciranje, ampak razcep, prek katerega se šele zares vzpostavlja njena revolucionarna pozicija. To se mi zdi pomembno. Nesprejemanje kakršnihkoli identifikacij – celo identifikacije s človeško vrsto … Rosa Luxemburg je ena od osebnosti, ki jih najgloblje občudujem: brezkompromisna komunistka, ki je o sebi izjavila, da ji postane fizično slabo, če mora, recimo, sedeti v družbi več kot petih ljudi. To mi je neskončno blizu. Kadar govorim in pišem o komunizmu, imam pred notranjimi očmi podobo Rose Luxemburg – oziroma, natančneje: slutnjo tega, za kar se je borila Rosa Luxemburg

Več na povezavi: http://www.pogledi.si/ljudje/kadar-govorim-o-komunizmu-imam-pred-ocmi-roso-luxemburg