V temi se obdamo s tem, kar nam je domače

Z romanom Telesa v temi, izvenserijskim prvencem, ki so mu slovenski literarni kritiki nedavno podelili nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo leta, še pred tem pa je bil nagrajen tudi s kresnikom, je Davorin Lenko suvereno vstopil v slovenski literarni prostor.

 

Vaša proza je v slovenskem prostoru precejšnja novost. Nikomur doslej ni uspelo o spolnosti pisati na način, ki bi bil enako razumljiv in analitičen, življenjski in filozofski. Vas ta tematika še vznemirja ali ste jo zaenkrat izčrpali?

Seveda, spolnost kot tema me še vedno zanima oziroma vznemirja, vendar opažam, da se je v zadnjih mesecih moj fokus preusmeril v sfere, ki so precej drugačne od tiste, v kateri biva romanTelesa v temi. Vedno bolj me zanima groba telesnost, surova grobost bivanja. Tista robustno-sluzasta dvojica, sicer znana iz teorije performansa: torej »biti telo« nasproti »imeti telo«. Seveda pa je način, kako vse te ideje in občutja preliti v literaturo, spet druga zgodba. Sicer pa v svojem pisanju opažam porast psovk, kletvic ter drugih tako ali drugače zaznamovanih besed. To so zelo močne besede; mantra in blasfemija imata navsezadnje skupni jezik; gre za isti tekst, a različen kontekst.

 

Katero od postmodernističnih del je na vas naredilo največji vtis in zakaj?

Ko sem na fakulteti spoznaval postopke, značilne za postmodernistično literaturo, je bilo to zame pravo razodetje. Prvič sem videl, čutil in na lastni koži tudi doživel, da je literatura lahko tudi vitalistična. Ne retrospektivno in zgodovinsko gledano, temveč tukaj in zdaj. In zame. Z leti me je vedno manj privlačil eskapizem zgodb in v meni je nastala praznina, ki pa jo je sčasoma zapolnil postmodernizem s svojo pa-saj-ni-tako-hudo držo. Odrešitev včasih najdemo, ko se prenehamo otepati, brcati in kričati, temveč enostavno spolzimo dalje. Ko sem bral Žensko francoskega poročnika, se nisem mogel nehati čuditi. Isto se mi je zgodilo ob kratkih zgodbah Johna Bartha in še kopici drugih… Častno mesto pa zavzema David Foster Wallace z zgodbo Odrasli svet v dveh delih. To je nekaj najbolj bolečega, ljubečega in slovnično domiselnega, kar sem kadar koli prebral. Obvezno branje za vse, ki imamo težave ali frustracije s slogom.

 

 

Več na povezavi: https://www.dnevnik.si/1042700932