Pogovor z nominiranci za kresnika: Davorin Lenko

Davorin Lenko predstavlja tisti del letošnje kresnikove finalne peterice, ki naznanja, da se v slovenski prozi morda dogaja nekaj novega, da je na pohodu nova generacija. Z romanom Telesa v temi (Center za slovensko književnost) je ubesedil občutek človeka, ki se sooča z dvojno nemočjo: nemočjo spolnega užitka in nemočjo pisanja.

Kako se je v vaše pisanje vpletel postmodernizem?

Verjetno se je začelo v prvem letniku primerjalne književnosti. Prej sploh še nisem slišal za to besedo. Potem pa se je počasi vse pričelo spreminjati. Leta je trajalo, da sem našel svoj – vsaj začasen – izraz. Izraz, ki sem mu verjel vsaj sam, če ne že kdo drug. Vmes je bilo nešteto strani poizkušanja in raznovrstnih spodletelosti ter seveda razočaranj. Toda, gledano nazaj, se je vse začelo v prvem letniku faksa pri predavanjih Toma Virka o moderni prozi. Večkrat pomislim, da je bil moj um že prej naravnan na to frekvenco, vendar so mi šele na filozofski fakulteti bila predstavljena tudi sredstva, s katerimi bi ideje lahko dobile tudi obliko.

Vas ni bilo strah napisati postmodernistični roman v času, ko naj bi bil postmodernizem mrtev?

Strah? Ne. Zakaj le? Ideje živijo svoje življenje in ne umirajo ali umrejo na tak način kot organska bitja. Kot vsak -izem je seveda tudi postmodernizem lahko prežet, nikakor ni imun na izpetje, nekateri pa pravijo, da je celo nevaren – v smislu relativizacije praktično vsega, kar je (oziroma bi naj bilo) pomembno. Vendar pa je le od nas samih, naših etičnih in moralnih načel odvisno, kako bomo s temi idejami operirali. Konec koncev imamo pri domnevni smrti postmodernizma opravka s podobno idejo kot v tistem reku, ki pravi, da puške ne ubijajo ljudi – drugi ljudje jih.

Več na povezavi: http://www.delo.si/kultura/kresnik/pogovor-z-nominiranci-za-kresnika-davorin-lenko.html