Bolečine, povzročene v preteklosti, ne bodo izginile same po sebi

S kresnikom nagrajeni roman Jugoslavija, moja dežela v režiji Ivice Buljana v ljubljanski Drami.

Ste imeli kaj besede pri izbiri režiserja in igralcev?

Ivica Buljan je prišel do mene in mi sam predlagal, da bi uprizorili roman. Še preden sem se lotil pisanja, sva se veliko pogovarjala o možnih načinih dramatizacije. A v trenutku, ko vzame besedilo v roke režiser, postane to samo njegova zgodba. Prepričan sem, da manj kot se avtor teksta vtika v nastajanje uprizoritve, bolje je za vse.

Roman je večinoma napisan po zahtevah knjižne norme, v katero sem in tja pronicajo »balkanizmi«. V dramatizaciji pa poleg knjižne norme in pogovorne slovenščine uporabljate tudi srbohrvaščino.

Uprizoritev sem si najprej predstavljal v slovenščini, z nekaj jezikovnega kolorita, podobno kot je to v knjigi, vendar pa je potem prišlo do želje po jezikovnem realizmu. Ta odločitev odpira zelo pozitivne strani, pa tudi nevarnosti. Dvojezičnost vzbuja vtis filmskega realizma, ki se tej predstavi poda, še bolj pomembna pa se mi zdi misel Igorja Samoborja, da je bila večjezičnost del Jugoslavije, tudi eden njenih problemov in da je zato prav, da o Jugoslaviji govorimo v več jezikih.

Za igralca je jezik, ki ni njegova materinščina, seveda ovira, a tudi velik izziv, saj se lahko z izvirnim jezikom morda lažje približa naturalizmu neke vloge. Po drugi strani pa je vprašanje, kako bo to sprejela publika, še zlasti mlajša, ki ni dvojezična in bo morala brati nadnapise. A kot je odločitev zagovarjal tudi režiser, so dvojezične predstave v marsikaterem okolju v Evropi nekaj povsem normalnega, še zlasti tam, kjer se predvideva, da večina razume še kakšen drugi jezik ali da gre za večjezikovno okolje.

Več na povezavi: http://www.delo.si/kultura/oder/goran-vojnovic-bolecine-povzrocene-v-preteklosti-ne-bodo-izginile-same-po-sebi.html