Trenirke ne dam!

Prvenec Čefurji raus je postal uspešnica in prezračil naše literarno okolje. Sledil je tematsko drugačen filmski prvenec Piran Pirano ter nedavno drugi roman Jugoslavija, moja dežela o mladeniču Vladanu, ki izve, da je njegov oče, nekdanji oficir JLA, vojni zločinec na begu. Izšel je v zbirki Beletrina Študentske založbe, prva naklada je bila takoj razprodana

Kakšen je vaš odnos do nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije?

Nimam pretirano osebnega odnosa. Države Jugoslavije se ne spominjam, ker sem bil premlad. Spominjam se sveta, v katerem smo živeli, in predvidevam, da je to bil nekakšen vakuum, daleč od realnih problemov. Zdaj gledam na to državo z distanco in jo poskušam videti celovito. Od njenih krvavih začetkov do krvavih koncev, vsega, kar je bilo dobrega, kar je mnogim prineslo socialno varnost, skoraj delavsko blaginjo, ki je verjetno nikoli več ne bodo imeli. Večje težave kot z razpadom Jugoslavije imam s tem, da je potem razpadel celoten prostor skupne države, kulturni ali športni prostor. Mogoče bi morali oblikovati nov kulturni prostor, ki ga ne bi povezovali z državno ureditvijo, ampak z ljudmi, jezikom... Upam, da gremo počasi v tej smeri.

Kdaj ste se zavedeli, da je nenadoma postalo pomembno, ali je nekdo Srb, Hrvat, Slovenec?

Zgodilo se mi je podobno kot junaku knjige – tu je nekaj avtobiografskih elementov. Ko se je začela vojna, je to prodrlo tudi do osnovne šole Nove Fužine. Saj ne, da bi se zaradi tega prepirali. Včasih so sicer nastale napetosti, vendar takrat to ni določalo našega življenja. Pedagogi na osnovni šoli so imeli občutek za reševanje takih zapletov. Bili smo pod varnim nadzorom. Nekateri družinski prizori iz preteklosti so začeli dobivati nove pomene. V bistvu se o tem nismo pogovarjali. Prihajam iz mešanega zakona, moja družina je polna mešanih zakonov. Nacionalnost v naši družini do leta 1991 ni obstajala. Potem pa smo ugotovili, da nekje je, in se s tem nismo obremenjevali.

Več na povezavi: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/goran-vojnovic-trenirke-ne-dam.html