Najbolj se bojim samote

Feri Lainšček, priljubljeni pisatelj, pesnik in scenarist, je karizmatičen sogovornik, ki mu radi prisluhnemo. Navdih za ustvarjanje med drugim črpa iz otroštva v Prekmurju, kjer je odraščal ob pripovedovanju zgodb, iz prijateljevanja s Cigani pa tudi iz polja kolektivnega nezavednega, o katerem je pisal Jung. Pogumno sledi svoji poti, o kateri pravi: »Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja.«

Rekli ste, da ste imeli posebno otroštvo. Bi lahko povedali kaj več o tem?

To je dolga zgodba. Zadnjič sem v avtu po radiu poslušal Evalda Flisarja, ki je razlagal, da se že dolgo pripravlja na to, da bi pisal o otroštvu, a ne ve, kje bi vstopil vanj in kako. Razumel sem ga, obenem pa me je spreletelo, da jaz lahko v svoje otroštvo vstopim kadar koli in kjer koli. Rodil sem se v hiši, ki je bila narejena iz blata, pokrita je bila s slamo in imela je samo dva prostora. Tretji prostor je bila jama, služila nam je kot shramba, imeli smo jo namesto hladilnika. Hiša je bila namreč brez elektrike. Do mojega petega razreda osnovne šole, ko smo se preselili v novo hišo, smo živeli brez nje. Bili smo brez televizije, radia in telefona. Staršem sem se rodil, ko me niso več pričakovali, sestra je bila takrat stara že osemnajst let. V tej starosti bi mi lahko bila že dedek in babica. In to je najlepše, kar se mi je v življenju zgodilo. Oba sta bila sijajna pripovedovalca. V naši hiši se je ves čas govorilo, moje otroštvo je bilo polno zgodb, svet se mi je razpiral iz njunega pripovedovanja. Poleg njiju pa so bili v vasi starejši ljudje, ljudski pripovedniki, ki so tudi ustno širili izročilo. To me je zaznamovalo. Pisatelj nisem postal zato, ker sem veliko bral, ampak zato, ker sem veliko poslušal. Danes vem, da so zgodbe najpomembnejše na tem svetu. Dokler bodo obstajale, bo obstajala tudi človeška civilizacija. Takšno otroštvo na robu vsega, v mali vasi na Goričkem, ob madžarski meji, ob takratni železni zavesi, ki ni dopuščala, da bi šli na drugo stran, je otroku dajalo občutek, da nima v življenju nobenih možnosti. Mene pa je vedno vodila naprej radovednost, kaj je za sosednjim hribom. Radovednost in čudenje svetu sta ključna za ustvarjalnost. Oče je bil cestar na makadamski cesti, popravljal je ceste, ki so povezovale vasi. Zasipal je na novo nastale luknje, pozimi, ko je bilo ledeno, je posipal gramoz, kopal je jarke ... Ko sem bil star štiri leta in je mama čez poletje dobila sezonsko delo, me je začel jemati s seboj v službo. Imel sem majhno kolo in cesta je bila zame zanimivo prizorišče, saj so ljudje takrat še hodili peš iz vasi v vas ali pa so šli s kolesom ter s konjsko ali kravjo vprego. Cestar je bil vedno med dvema krajema in to je bila postaja, kjer so se ustavili, poklepetali in si puščali sporočila: »Če bo oni šel danes mimo, mu povej to in to.« Tako je imel cestar zelo socialen položaj pri nas. Poleg tega je šla cesta tudi skozi vasi in gospodinje, ki so kuhale kosilo, so naju večkrat povabile jesti. Poznal sem vsako hišo, vsako dvorišče in vsako kuhinjo.

Več na povezavi: http://www.delo.si/kultura/knjiga/feri-lainscek-najbolj-se-bojim-samote.html