Smo generacija nemočnih

Katja Perat (1988), diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Filozofski fakulteti, je s pesniškima zbirkama Najboljši so padli (2011), ki je bila izbrana za najboljši literarni prvenec, in Davek na dodano vrednost (2014) ter z recenzijami knjig, ki jih piše za Air Beletrino in Poglede, postala prepoznaven glas mlade generacije književnikov. V pesmih kritično obravnava slovensko literarno srenjo, usodo poezije in umetnosti in tudi družbene pojave.

 

V pesmi Pesniki plitkih strasti se ne strinjate s tezami, ki jih vsiljuje družba, da so »pesniki togotni otroci, ki ne vzdržijo sveta in njegovih zahtev«.

Ta pesem je hotela problematizirati sentiment, ki namiguje, da je edina resnica tista, ki prikazuje vse v slabi luči. Kot je na nekem mestu rekel Franzen, depresija, ki se maskira kot resnica in nam prigovarja, da je vsako zadovoljstvo napaka v mišljenju. Kar pa zadeva togotne otroke, ki ne vzdržijo sveta in njegovih zahtev, so hoteli zajeti predvsem to, da umetnost nastaja iz naše nepripravljenosti prenesti stvari, ki so absolutno slabe in so nam v absolutno škodo. Ker ne prenesemo lastne nemoči, si, kadar smo soočeni z grozo, vzamemo malo časa in sem pa tja nastane kakšna Guernica. Mimogrede, sem že omenila, da je tolmačenje pesmi verjetno edina stvar, ki je še bolj kontraproduktivna od tolmačenja vicev?

 

Pa povejmo, zakaj je umetnost pomembna.

Umetnost je mišljenjski prispevek k razvoju družbe. Je prispevek razmišljujoče osebe znotraj razmeroma svobodnega polja – o tem sva govorila že na začetku –, na ravni, kjer ni nujna prilagoditev zunanjim smotrom. Omogoča misliti širše in globlje. To družbeni prostor dejansko bogati. To se sliši kot razmetavanje s puhlicami, vendar ima smisel. Ker trenutno ne zmorem ponuditi kakovostnejšega besedišča, mi boste, žal, morali verjeti na besedo. Zdi se mi, da imamo ljudje kot psihološke entitete zelo radi izmenjavo mnenj. Zelo radi poslušamo nekoga, ki je o nečem razmislil, oblikoval mnenje in ga ponudil v širšo družbeno verifikacijo. Radi se zrcalimo drug v drugem in umetnost je eden od odvodov človeške komunikacije, ki to omogočajo. Recimo, da je komunikacija, ki si je zase izborila res veliko časa in je zahtevala zelo veliko truda, da se je v izoliranem svetu brez norenja in hrupa oblikovala v svojo optimalno obliko.