Florjan Lipuš: Kulturni banavzi ne berejo knjig

Florjan Lipuš velja za najpomembnejšega slovenskega pripovednika na avstrijskem Koroškem. Roman Zmote dijaka Tjaža ga je že leta 1972 postavil med najvidnejša imena slovenske proze. Nazadnje je pisatelj ta sloves potrdil z Gramozom, izdanim pred kratkim ob njegovi osemdesetletnici pri mariborski Literi.

Lipušev jezik je samosvoja žlahtna mešanica starožitnih in sodobnih prijemov, snov pa bridka koroška resničnost, doživeta skozi prav tako bridko osebno življenjsko izkušnjo. Kot šestleten deček je ostal brez matere, Nemci so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče, vrnila se ni. Osnovno šolo je začel obiskovati šele leto po vojni, 1946., že devetleten, v Lepeni nad Železno Kaplo. Po humanistični gimnaziji na Plešivcu je študiral bogoslovje, a je po štirih letih študij prekinil, se preživljal z raznimi deli in po končani celovški pedagoški akademiji do upokojitve 1988 poučeval na koroških osnovnih šolah.

Živi daleč od blišča žarometov na slikovitih Selah pri Žitari vasi. K intervjuju v živo ga je težko pripraviti, morda zato, ker prisega na ubrane in izbrane besede tudi v odgovorih na časnikarska vprašanja. Za svoja literarna dela je prejel več nagrad, tudi Prešernovo. Najvišja avstrijska državna literarna nagrada pa mu je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da avtor ne piše nemško. To je v kritični javnosti vzbudilo kar nekaj pomislekov, češ, avstrijski državljani so vredni nagrade le, če pišejo nemško, kaj pa drugi narodi, drugi jeziki?!

Najprej čestitke, čeprav z zamudo, za majski jubilej. Ob svojem 80. rojstnem dnevu ste bralce obdarili z najlepšim darilom, novo knjigo, romanom Gramoz. Pa bralci vas?

"Je tako, da je vsako darilo darilo le za nekatere, za druge je kvečjemu okrasni predmet ali kar breme, delo, odvečnost, nepotrebnost. Bralci so s tem, da so knjigo prebrali, zadosti počastili tudi njenega avtorja. Najprej pa so samemu sebi izstavili spričevalo visoke kulturnosti, kajti kulturni banavzi ne kupujejo knjig, banavzarji in zarobljenci ne berejo, posebej pa se ne ubadajo z zahtevnejšimi besedili."

Že kar nekaj časa je vaša založba naša (mariborska) Litera. Komu ali čemu gre zasluga za to?

"Mohorjeva družba v Celovcu, najstarejša založba, mojega prvega rokopisa ni hotela. Nekoč središče v vsakem oziru: kulturno, politično, gospodarsko, je danes navadno trgovsko podjetje, pri katerem narodnost igra podrejeno vlogo. Pri mlajši Dravi skupaj z Založništvom Tržaškega tiska so izšle dve tri knjige, nakar je urednik zapustil založbi dolgove, pobral gradivo in ustanovil svojo založbo. Mnogi smo izkusili na koži, da Založba Wieser svojih avtorjev ne spoštuje, spoštovanje pa je prvi pogoj za sodelovanje. Tako je moja prva knjiga, Zmote dijaka Tjaža, našla zatočišče pri takratni Založbi Obzorja v Mariboru, ki jo je medtem nasledila Založba Litera. Obzorja Andreja Brvarja oz. Litera Orlanda Uršiča je bila moja založba na začetku, bila vmes, in je še vedno, danes v okoliščinah, ki slovenski politiki ne morejo biti v čast. Tridesetletno sodelovanje z Založbo Wieser se ni končalo tako, kakor sem si želel. Avtor ni last založbe. Tudi male zgodovine zapisujejo, kdo je komu šel na roke in kdo je komu metal polena pod noge."

Celoten intervju najdete na priloženi povezavi: http://www.vecer.com/kulturni-banavzi-ne-berejo-knjig-6290657.