Davorin Lenko: Avtsajderstvo z močno noto samospoznavanja

Davorin Lenko je stopil med pisatelje leta 2013 in si s prvencem Telesa v temi nemudoma prislužil kresnika in kritiško sito. V romanu se posveča neobičajni zgodbi moškega, ki so mu zaradi raka odstranili moda, zaradi česar melanholično drsi v brezspolnost. A telo in spolnost ostajata v Lenkovem fokusu tudi v zbirki kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis, s katero se je uvrstil med štiri nominirance za nagrado novo mesto.

Za vami je s kresnikom nagrajen roman Telesa v temi, kmalu izide vaše novo romaneskno delo. Od kod torej odločitev za vmesno pisanje kratke proze, ki zahteva povsem druge pisateljske sposobnosti?

Ključnega pomena je pojem razpoložljivosti. Nisem se usedel in se odločil, da bom napisal zbirko kratke proze, a skozi leta pisanja se mi je nabralo kar precej tovrstnega gradiva. Ko me je urednik Brane Mozetič vprašal, ali imam kaj materiala, sem preprosto zbral svoje kratke zgodbe, ki sem jih nekoč, v nedefinirani prihodnosti tako in tako nameraval izdati.

Sem eden tistih avtorjev, ki se jim zdi roman nekoliko superiorna zvrst, pri čemer izhajam zgolj iz lastne izkušnje – roman namreč zahteva veliko več avtorskega vložka. Po drugi strani je lahko forma kratke zgodbe veliko bolj komplicirana zaradi principa, da je manj več. Tudi zato je v Misantropolisu precej eksperimentiranja, ki ga ne dojemam kot nekaj negativnega ali nedokončanega, temveč predvsem kot študijo, kaj vse bi kratka zgodba lahko bila.

V opombi pojasnite, da izraz Misantropolis prevzemate iz skladbe švedske glasbene zasedbe Tiamat. Ampak kaj pravzaprav simbolizira naslov zbirke?

Naslov te včasih prešine in veš, da je pravi. To se mi je zgodilo s Telesi v temi in s prihajajočo Belo pritlikavko, pri kratki prozi pa sem šel skozi proces bolj racionalno. Ko sem začel ustvarjati, sem pisal zelo morbidne, depresivne vsebine, kar je doseglo vrh v času mojega študentskega življenja v Ljubljani. Prevevala sta me nihilizem in hedonizem. Zato mi je metafora mesta, polisa, ne le v smislu odtujenosti od okolice, temveč odtujenosti od sebe, postala blizu. Na začetku sem hotel s pisanjem »tiščati dol«, z leti pa si želim bralca ali bralko »privzdigniti gor«. Zato se je v naslovu znašla beseda zapuščati. Ker pa gre za nizanje zgodb, torej za nekakšne postojanke, sem naslovu dodal še postopoma.

Vaši liki so nenavadneži, deviantneži, ves čas so na družbenem obrobju. Kje jih najdete?

Po navadi pridejo kar sami od sebe. Hkrati pa sem bil sam ves čas na obrobju, pa s tem ne mislim na underground v svojih metalskih letih, ampak sem se v vsaki družbi v vseh obdobjih življenja vedno, vsaj deloma, počutil kot avtsajder. Večkrat se torej igram z neko idejo lika, ki jo potem pripeljem v ekstreme. Papir prenese vse, v umetnosti je varno eksperimentirati z bizarnostmi.

V protagonistih je tudi nekakšna svoboda, ki jo narekuje moto vaše zbirke: Svoboda ni stanje, temveč proces.

Avtsajderstvo lahko zelo boli, a ima tudi zelo močno noto samospoznavanja. To je ena od stvari, ki sem jih želel poudariti. Svoboda je zanimiv pojem sodobne mitologije; z njo se ukvarjamo, ko se osvobajamo, ko pa jo dosežemo, vse prehitro pozabimo nanjo. Kot sem že prej govoril v zvezi s postopnostjo, gre za postopno zapuščanje ujetosti, v katero se ujamemo sami. Ne gre za zunanjega sovražnika, ampak za notranjega. Najpomembnejši vidik te zbirke je po mojem mnenju v krivulji, ki sega od mentalnih izhodišč junakov na začetku zbirke prek tega, kam se premikajo, do tega, kje končajo.

Zaradi dimenzije samospoznavanja sta najbrž v fokusu vašega pisanja tudi telo in spolnost, ki določata mejo med sabo in drugim.

S tem sem se začel ukvarjati, ko sem med študijem književnosti in Markiza de Sada raziskoval teorijo performansa. Nisem človek giba, zato sem nenačrtovano, podzavestno začel združevati performativnost in pisanje, kar sem reflektiral šele veliko kasneje. Vprašanje sicer, do kolikšne mere mi je to uspelo, ampak moj vzvod pisanja je odtlej vedno erotičen. Prijateljica je moj prihajajoči roman opisala kot kognitivno pornografijo, kar mi je zelo všeč. Mislim, da dobro zaobjame tako tisto, kar želim povedati, kot tudi medij, material, s katerim to počnem.

Ko tudi izjemno ironično pišete o odnosu do telesa in spolnosti, se obenem ukvarjate z reprezentacijo spolov. Vidite to kot težko nalogo?

Da moški portretira žensko in obratno, je seveda tvegano početje, ampak nujno, če hočemo imeti živo literaturo, ki gradi mostove. Nekatere zgodbe ali liki me pač nagovorijo v moškem spolu, drugi v ženskem. V tem ne delam nobene razlike. Na koncu po navadi zmaga praktičnost: človeški značaji so skoraj neskončno raznoliki, in če si izmislimo še tako bizarno osebo, nekaj njej zelo podobnega najverjetneje nekje obstaja. To pomirja realista v meni.

Kaj vas ves ta čas motivira tudi pri vpeljevanju teorije naratologije v tekst?

Sem eden tistih, ki se nam prvotni vzgib zelo rad spremeni v obsesijo. Pride lahko iz realnega življenja, televizijske serije, glasbe, lahko gre za gib roke, le delček iz življenja osebe, ki je trenutno ob meni in je nikoli več ne bom videl… Četudi pišem o težkih temah, to še ne pomeni, da ne smem zraven zabavati, užitek je precej močna komponenta mojega pisanja. Dejstvo, da je eden mojih junakov zbiratelj uporabljenih kondomov, se mi zdi zdi hkrati zabavno, čudaško, sprevrženo, žalostno… Ta večplastnost občutij, torej užitek, me motivira pri pisanju.

V vaših delih je veliko odličnih dialogov, kar je v slovenski literaturi prej izjema kot pravilo.

Dialogi so moja velika strast, v njih najbolj uživam in najlažje pridejo iz mene. Težko razložim, kako pride do njih, a občutek imam, kot da bi se zelo iskreno pogovarjal sam s sabo, kar lahko boli, lahko je smešno…

V mislih se igram s knjižnim projektom, mešanico med romanom in zbirko kratke proze, ki bi bila v celoti napisana v dialogih. Toda najprej moram dokončati že omenjeni roman. In si privoščiti dopust.