Intervju s pisateljico Suzano Tratnik: Morda še najmanj držijo moje lastne interpretacije

Za Suzano Tratnik sta dva romana in šest kratkoproznih zbirk, denimo Pod ničlo (1997) in Na svojem dvorišču (2003). Sedma Noben glas ji je prinesla nominacijo za nagrado novo mesto. In četudi se bodo avtorice, ki je leta 2007 prejela nagrado Prešernovega sklada, mnogi bralci spomnili predvsem po romanu o odraščanju transspolne osebe Ime mi je Damjan, Tratnikova vztraja, da je prav kratka proza »tista njena zvrst«.

Zakaj najraje pišete prav kratko prozo?

Verjetno je stvar v času – kratko zgodbo dodelaš v enem mesecu in vmes delaš še druge stvari, roman pa zahteva nenehno pozornost. A te kratka zgodba določa tako, da nimaš veliko manevrskega prostora, ne moreš si privoščiti stranskih rokavov, s katerimi lažje polniš roman. Ker je bolj strnjena, zahteva več koncentracije, kar pa je tudi moja osebnostna značilnost – nikoli ne govorim dolgo in dolgih stavkov.

Celoten intervju si lahko preberete na tej povezavi: https://www.dnevnik.si/1042785598/kultura/knjiga/intervju-s-pisateljico-suzano-tratnik-morda-se-najmanj-drzijo-moje-lastne-interpretacije