Intervju z urednikom Aljošo Harlamovom: Ne naključna, ampak zavestna skrb

Jubilejna stota knjiga v ugledni zbirki Moderni klasiki so nedavno izdane Skrivnostne solidarnostiPascala Quignarda, stoprvo pa je – prvič v tej vlogi – uredil najmlajši uredniški sodelavec pri Cankarjevi založbi Aljoša Harlamov (1983). Gre za Živalsko kraljestvo Jean-Baptista Del Amoja, ki tematizira razvoj družinske kmetijice v sodobno industrijsko farmo. »Avtor vleče vzporednice med nasiljem prve svetovne vojne in nasiljem, ki ga danes izvajamo nad živalmi in nad naravo,« razlaga Harlamov, ki se je v različnih vlogah vrsto let kalil na literarni sceni.

Leta 2009 je napisal romaneskno delo Bildungsroman, dobil leta 2014 Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega kritika, dve leti kasneje je doktoriral iz slovenskega modernističnega romana, v vmesnem času pa bil (so)urednik spletišča Airbeletrina in revije Mentor. »Moderni klasiki morajo prinašati slogovni presežek, zanemarljiva pa ni niti družbeno udarna nota, oboje je včasih še pomembnejše od zgodbe,« meni.

Ko ste leta 2016 začeli uredniško delo v Cankarjevi založbi, s tem pa prevzeli tudi sourednikovanje Modernih klasikov, ste bogatim izkušnjam navkljub stopili v velike čevlje kolegov, kot je Zdravko Duša. Ste to občutili kot pritisk?

Priznam, da pri odločitvi ni bil nepomemben izhod iz prekarne situacije, v kateri včasih po pol leta nisem dobil izplačanega nobenega honorarja. Jo je pa olajšalo dejstvo, da uživam v uredniškem delu. A šele ko sem se zaposlil pri Cankarjevi založbi, sem spoznal, da je vsaj 60 odstotkov tega dela bolj povezanih z logistiko kot s konkretnim urejanjem besedil. In ker je idej vedno več kot dovolj, je pravzaprav najtežje in najbolj odgovorno delo urednika odločitev, kaj izdati. Tudi pri prevodni literaturi, ki ne vpliva le na horizont bralcev, temveč tudi na horizont naših avtorjev.

Pa vendar – izraz moderni klasik komu zveni kot oksimoron. Kaj razumete kot klasiko?

Kar je kanonizirano. Kot akademik se zavedam, da so kanonizacijski procesi deloma sporni, tudi naključni, a brez njih spet ne gre. To, da jih je treba neprestano popravljati, denimo zaradi spregledanih avtoric in manjšinske literature, je del teh istih procesov. Klasika mora prestati preizkus časa, različna medkulturna branja. Ko torej govorimo o modernih klasikih, gre tudi za neko špekulacijo, katere knjige bi čez nekaj let lahko predstavljale kanon – predstavljale naš zeitgeist.

Izbire je mogoče pojasniti tudi v obširnih spremnih besedah. Naj te razložijo zgolj kontekst ali tudi interpretirajo?

Nikoli nisem bil preveč za to, da bi spremni teksti knjige razlagali, kot so to počeli v zbirki Sto romanov. Osmišljanje naj bo bralčevo. Spremna beseda naj mu pri tem pomaga z drugimi rečmi; da bi recimo lažje zapopadli Vodolazkinovega Laurusa, ki se navezuje na rusko zgodovino, je dobro, če poznamo izvirni kulturni kontekst romana. Potem je dobrodošla literarnozgodovinska umestitev v kontekst svetovnega romana, morda pa tudi povezava s slovenskim, če opazimo vzporednice. Zato je pomembno, da spremno besedo pri Modernih klasikih najpogosteje pišejo prevajalci, ki imajo tudi najboljši vpogled v tujo kulturo.

Moderna klasika začetka tega stoletja je nemara izšla, kakšno prihodnost prinaša vaš pogled?

Mislim, da je prav in najbrž neizogibno, da dam zbirki neki lasten pečat. Letos denimo izide Intimaslovaškega eksistencialista Jana Johanidesa in kratka proza spet odkrite Lucie Berlin – oba tudi zato, ker mislim, da je naloga Modernih klasikov, da zapolnijo prazna mesta na zemljevidu in časovni premici svetovne literature. Po mojem mnenju nam manjka tudi precej svetovnega postmodernizma.

Če je kolegu Andreju Blatniku zelo blizu južnoameriška literatura, se sam zadnja leta navdušujem nad azijsko. Vsekakor pa bi zbirko rad še bolj odprl za neevropske literature, denimo afriško. Moj letošnji program je še precej neizdelan, že v letu 2019 pa želim izdajati čim bolj jezikovno, kulturno raznolika, a zmeraj vrhunska dela. Za Moderne klasike pa je sploh pomembno, da so čim bolj reprezentativni, česar ni mogoče prepuščati zgolj naključju, ampak je treba za to tudi zavestno skrbeti.

Kaj pa žanrski vidik? V zbirki je vse več kratke proze.

Blatnik je zbirko v zadnjih letih odprl kratki prozi, kar je seveda smiselno in nujno, četudi nihče od naju ne verjame, da lahko kratka proza kdaj prevzame prvenstvo romanu. Je pa kratka proza zlasti zanimiva zato, ker je bila vedno lakmusov papir za poetične in estetske spremembe. Verjamem, da nov način življenja, posledica razsute identitete, stalnega dotoka informacij, povezljivosti, izginjanja meje med zasebnostjo in javnostjo…, terja nove načine gradnje in pisanja zgodb. Tako je za sodobne pisatelje največji izziv, kako ubesediti to sodobnost. In tovrstno eksperimentiranje se tudi pri nas najprej pojavlja prav na področju kratke proze.

Sicer pa me zanima tudi večja romaneskna žanrska raznolikost. Pred nekaj leti so v Modernih klasikih že izšle Lovecraftove Zgodbe; danes pa je na pohodu na primer azijska znanstvena fantastika, kjer gre pogosto za slogovno in strukturno izredno inovativna besedila.

Kaj pa berejo mladi? Aktivno ste sodelovali pri izboru slovenske raperske klasike v knjigi Ti si čist normalen.

Naloga te knjige je nagovarjati najstnike, ker ravno med njimi najbolj izgubljamo bralce. Otroci do 12. leta veliko berejo, potem se posvečajo kvečjemu domačemu branju, na fakulteti in po njej pa povsem prenehajo brati leposlovje. Kot urednik zbirke Najst čutim odgovornost, da bi mladim ponudil neke vrste »prehodno« branje, taka dela pa iščem tudi za odrasle.

Dela Elene Ferrante so, recimo, dober primer prehodne literature, ki bralca pritegne s privlačno ljubezensko zgodbo, slogovno morda ni najboljša, a ima druge elemente vrhunske literature. V tako prehodno branje spada tudi strip. In tudi to je tisto, kar moramo ponujati slovenskemu bralcu – nekaj, kar je med šundom in res vrhunsko literaturo; nekaj, kar jih potegne iz cone udobja. To lahko slovenske založbe dobro počnemo, a bomo za resnejše učinke potrebovali tudi smiselno in načrtno kulturno politiko.