O Sloveniji, Balkanu in Evropi v letu 2018: PO MERI ŽIVALI ALI ČLOVEKA?

Namesto sedanje Slovenije v kateri je, kot pišete, temeljna vrednote denar, je potemtakem normalno, da v takšni državi obstajajo grabež, ropanje, nespoštovanje stroke, korupcija… vi predlagate »državo po meri človeka«. Ali ni to le nekakšna nova utopija, ki smo jih že poznali na našem območju?

»Utopije so zelo drage; kot primer omenimo Marxovo, Leninovo, Titovo … in tudi tisto o Sloveniji kot »drugi Švici«. Toda Evropa in ves svet sta na prelomnici, ko se lahko vse konča z jedrsko vojno, revolucijo osiromašenih ali pa z graditvijo nove družbe, v kateri bodo tudi nove vrednote. In v katero smer se bo vse skupaj obrnilo je vprašanje trenutka, nikakor ne več desetletij.

Slovenija kot majhna država, ki ima prebivalstvo podobne kulture, izobraženo in visoko razvito okolje… bi lahko zgradila državo po meri človeka, ki ne bi motila velikih in močnih igralcev v svetu. Državo in družbo, ki bi spodbujala človeka k temu, da izrazi vse svoje sposobnosti in jih med svojim delom v času življenja tudi nenehno izboljšuje. Smisel življenja naj ne bi bilo kopičenje denarja, ker to ne bi bila temeljna vrednote takšne družbe, temveč uresničevanje človeka kot človeškega bitja. Človek v tej vlogi bi ustvarjal to, kar mu je všeč in bi za svoje delo imel ustrezno podporo (izobraževanje, zdravstvo, šolanje, seveda tudi zaposlitev in standard).  Politična podlaga takšne države bi bila neposredna demokracija (iniciativa, referendum, odpoklic) z neprofesionalnimi politiki. To pomeni, da noben državljan ne bi imel ekskluzivne pravice, da bi bil celo življenje politik, nujno bi bilo treba omejiti vse politične funkcije na en mandat; in ta omejitev bi veljala tudi za predsednike strank.

Takoimenovana »deratizacija« države in družbe je nujna in v prevodu pomeni dejansko debirokratizacijo (najmanj 70% vseh predpisov bi razveljavili) in na trgu bi obstajala konkurenca vseh oblik lastnine (zasebne, državne, samoupravne, zadružne…). Z zakoni bi predpisali avtomatičen odpoklic vlade in parlamenta, če izvršilna in zakonodajna oblast ne bi uresničevali temeljnih zahtev družbe. Ena od teh zahtev bi bila polna zaposlenost oziroma stopnja brezposelnosti v Sloveniji ne bi smela presegati 3% registriranih delavcev; druga zahteva bi bila minimalna stopnja revščine, saj v majhni in ekonomsko uspešni Sloveniji ni razloga za obstoj niti brezposelnosti niti revščine…«

Pravite, da je tudi Evropa na prelomnici.

»Ja, kapitalizem 19. in 20. stoletja se je spremenil v nov sistem – financializem. V njem nimajo oblasti vlade, ampak namesto njih vladajo banke, multinacionalke in špekulanti. Ob izbruhu krize v ZDA in v EU v letih 2007 in 2008 so države najprej reševale banke. Tako so med krizo bogati postali še bolj bogati, revni pa še revnejši; in to ne velja le za posameznike, temveč velja tudi za države. V Evropi je Nemčija postala najbolj  močno gospodarstvo; razvila se je v 20. stoletju s kopičenjem dolgov in z njihovim neodplačevanjem. Danes pa je zastopnica politike varčevanja, ki spodbuja neenakost držav in posameznikov. Nemcev, ki jih (neodgovorno) podpirajo tudi skupne ustanove Evropske unije, nobena države Evrope ne more več ujeti in sledi ena od opcij: razpad EU (VB je zato že pobegnila iz EU in ne zaradi uradnega pojasnila o migrantih) ali »zapiranje škarij« v razvoju med Nemčijo in drugimi državami EU. Zdi se mi, da bo Slovenija s politiki, ki jih ima danes, v takšni Evropi v prvem obdobju hlapec tujega kapitala, v drugem pa suženj.«

Tretja vaša tema v knjigi je Balkan. Kako se bodo te spremembe v razvoju Evrope in sveta na koncu odrazile na tem območju?

»Balkan je podoben tlečemu vulkanu. Gre le za vprašanje časa in predvsem interesov velikih in močnih, da bo ta balkanski krater vnovič izbruhnil. Še posebej so nevarni odnosi med dvema največjima narodoma na Balkanu: Srbi in Hrvati. Oba naroda se nič ne naučita iz svoje zgodovine in jo vztrajno ponavljata. Nove generacije so že pripravljene na to, da bodo sledile napakam starejših. Največja tragedija balkanskega območja je, da sta tako srbska kot hrvaška elita zastrupili svojo mladino in jo miselno pohabili v tem smislu, da se ena stran »počuti in obnaša« kot naslednik četnikov, druga pa kot dedič ustašev. Zato je, po mojem mnenju, prihodnost Balkana podobna nočni zabavi v Krleževi krčmi; razplet je torej samo vprašanje časa in »junaka«; ki bo ugasnil luči. Če k temu dodamo še dogajanje v Makedoniji, srbski interes po vrnitvi Kosova, albanski interes za širitev na jug Srbije, vzhod Črne gore ter na zahod Grčije, srbsko-hrvaške pretenzije do predelov BiH …  postane povsem jasno, da je Balkan spet pred velikimi izkušnjami in verjetno tudi novimi »pokoli«.«

Avtoriziran intervju z avtorjem knjige Slovenija, Balkan, Evropa po meri živali ali človeka