Svetlana Makarovič: Če se je le dalo, je šolo prešpricala

Za intervju sva se dogovorili v Bifeju pri Alzheimerju, tako pisateljica, igralka in šansonjerka Svetlana Makarovič ljubkovalno imenuje lokal pri Domu starejših občanov Trnovo. Pred srečanjem z vsestransko umetnico me je bilo malo strah, malo sem bila neučakana, kajti z njenimi zgodbami sem odraščala, zdaj pa sem jo tudi osebno spoznala. Želela sem izvedeti, kako preživlja svoj prosti čas, kako gleda na ustvarjanje, umetnost pa tudi, kaj vse se lahko iz tega naučim. Svetlana Makarovič je nekoč obiskovala srednjo šolo, katere smer – umetniško gimnazijo – obiskujem tudi sama.

 

Kdaj se je treba začeti ukvarjati z umetnostjo: ko si mlad ali pozneje, ko se pridružijo življenjske izkušnje?

Če se začneš z umetnostjo ukvarjati prezgodaj, po navadi »sfališ«, ker še ne poznaš obrti. Najprej je treba obvladati obrt, torej klasični verz, preden greš na svobodni verz ali v eksperiment. Drugo je, če čutiš močno potrebo po izpovedi – na eni strani tarnanje, na drugi vriskanje, toda ne eno ne drugo brez filtrov nima kaj iskati v umetnosti. Umetnik mora v življenju pravzaprav »najebavati«. Najprej je treba globoko pasti in se potem pobrati. Prav pobiranje talentiranega človeka pelje v svet umetnosti. So tudi ljudje, ki ti pomagajo vstati zato, da te lažje udarijo. Zato nikoli ne govorim o ljudeh na splošno, zanima me posameznik. Hočem videti, kako ravna z otrokom, kako ravna s psom, kako ravna z drugim človekom. Kako sprejme begunca. Te stvari so pomembne. Treba je brati tudi dobre knjige in se izogibati sranju.

Umetnik je čustveno in energijsko na višku moči med tridesetim in petinštiridesetim letom starosti, nato nastopi doba zrelosti, prevelike zrelosti, ko začne energija upadati. Razum raste, čustva se začnejo ohlajati, ljubezen se spremeni v toploto, sovraštvo pa v mrzlo rezilo, ki miruje.

Ste že od mladih nog vedeli, da želite ustvarjati, postati umetnica?

Ne, zmeraj pa sem bila muzikalna in muzikalen človek se prej ali slej začne igrati z verzom. Že kot otrok sem sestavljala pesmi in komponirala melodije, jih igrala na klavir, nisem pa razmišljala, da bi postala pesnica. Pravzaprav sem želela biti balerina, pa sem imela prekratke noge (smeh).

Je za vas ustvarjanje del prostega časa ali delo?

Te meje ni. Tudi kadar lenarim, jaz sem namreč doktorirala iz lenarjenja, in sem ves dan v postelji, možgani delajo. Tik pred spanjem se potem porodi ideja, ki jo je treba takoj zapisati, drugače se izgubi. Tudi zjutraj med prebujanjem se lahko porajajo nove besede. Tako je recimo nastala beseda kosovir.

Pišete na papir ali računalnik?

Najprej dolgo nosim pesem s seboj in je ne zapišem, včasih to traja nekaj mesecev. Ne upam je zapisati, dokler je v glavi skoraj ne dodelam. Potem vzamem prazen list papirja in pesem napišem na roko. Če se zmotim, list takoj zmečkam, vzamem nov papir in pišem čistopis. Pesem nato natipkam na pisalni stroj, jo gledam in poslušam, in nato rečem: »Ja, to je to.« Včasih je treba še kakšno besedo spremeniti, včasih ritem teče preveč gladko, takrat ga nalašč zlomim, sploh ob vsebinskem preskoku.

Ali pisanje na papir oziroma stroj vpliva na samo ustvarjanje?

Pri vsakem pesniku je drugače, vem pa, da je nevarno pesem zapisati prehitro. To ne velja za prozo, pravljica nastane tako, da sedeš za pisalni stroj in čakaš, in ko je prvi stavek napisan, lahko v eni noči nastane pravljica.

Veljate za odločno osebo, ki vedno pove, kaj misli.

Ne povem vedno. Dostikrat tudi kaj zamolčim. Javno izpostavljanje je včasih grozno nadležno. V svojem bistvu sem družabna, potrebujem pa svoj čas, ko samotarim, včasih tudi ves mesec. Takrat ne dvigujem telefona, raje grem po gozdu, hodim in gledam. Gledam mah, ki se ga ne morem nagledati. Ali pa svoje mačke.

Kako ste se odvadili strahu?

Vprašala sem se, zakaj se tega človeka bojim. Ali zato, ker je velik? Ali zato, ker je moški? Ali zato, ker je surov? Ali zato, ker je butast? Dolgo sem se bala buteljnov. Ker so mi grozljivi. Meni je grozljiv butelj tipa Donald Trump. Kombinacija zabitosti, surovosti in hudobije. Takih ljudi se je treba bati in jih je treba včasih prelisičiti na njihovi ravni.

Ste srednjo šolo dojemali kot zapor? Ste se počutili osamljeno zaradi svoje drugačnosti?

Da, zmeraj. Če se je le dalo, sem šolo špricala. Tako recimo nimam dosti pojma o zemljepisu, zgodovina pa mi je bila še kar všeč, ker gre za zgodbe. Skrajno na živce pa mi je šla zgodovina NOB. Naučiti smo se morali to in ono ofenzivo, kar pa sem po navadi prešpricala.

Se vam zdi, da v šolah mladim pravilno podajajo poezijo?

Ne, ker je ne razumejo niti mnogi pedagogi. Zanima me, koliko pedagogov zna razložiti verz: »De b' uka žeja me iz tvojga sveta speljala ne bila, goljfiva kača!« Tega verza dolgo nisem razumela. Kakšna kača? Ampak očitno je želel vedeti, želel se je učiti in vse to ga je speljalo stran od primitivnega, prijetnega življenja. To spoznanje ga je vsekalo kot kača. Prešern je bil res genij.

 

 

Vir: Dnevnik