Pisateljska spovednica: Katja Perat

Pisateljica najprej napiše konec knjige in šele nato izumi začetek.

Katja Perat je eden vodilnih pesniških glasov ­generacije osemdesetih. Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Najboljši so padli, ki je prejela nagrado­ za najboljši prvenec in kritiško sito. Leta 2014 ji je sledila prav tako zelo dobro sprejeta zbirka ­Davek na dodano vrednost. Trenutno je doktorska študentka primerjalne književnosti na univerzi Washington v St. Louisu. Pri Beletrini bo maja izšel njen roman Mazohistka.

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Iskreno, ne vem. Spomnim se oziroma vsaj mislim, da se spomnim, da mi je mama brala iz prozne prepesnitve Odiseje in da sem bila zaradi tega zelo dolgo in sem mogoče še zdaj prepričana, da je Odisej neke vrste človeški ideal, o katerem se nikdar nisem mogla odločiti, ali si ga želim oponašati ali si ga preprosto samo želim.

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Tudi to morda ne drži, a na neki točki sem se morala odločiti, da bom samo sebe zgodovinila kot nekoga, ki je kot prvo oceno prejel nezadostno iz nareka. Morda je bila v resnici trojka, ne vem. Vsekakor je prevladujoč ton mojih spominov na ocenjevanje frustracija nad tem, da svet tam zunaj ne more in ne more deliti mojega ali a) primarnega narcisizma ali b) navdušenja nad tem, kaj vse zmoreta jezik in misel.

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisateljica?

Ko smo usvojili abecedo, nam je učiteljica za nalogo naložila napisati kratek sestavek po lastni izbiri. Spet – ne spomnim se točno, o čem je bil, z izjemo tega, da je imel za protagonista zajčka, zelo jasno pa se spomnim vse prežemajočega občutka sreče, ki je izviral iz tega, da sem pravkar iz ničesar ustvarila nekaj.

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Nimam. Ko moram pisati, pišem. Če imam srečo, je prisila notranja, če je nimam, zunanja.

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Z začetki. Konci pridejo sami od sebe in šele za njimi moram običajno izumiti začetke, ki jim pritičejo.

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Rdeče in črno, čeprav sem že od nekdaj prepričana, da mi bo, ko jo bom končno prebrala, veliko pomenila.

Kako izberete imena svojim likom?

Čim bolj organsko, to je čim bolj po metodi prostih asociacij.

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Ravno sem hotela reči, da me vse, do česar imam odnos, na neki točki spravi v jok, nakar sem se ovedla, da to v resnici ne drži in da med pranjem pravzaprav redko, če sploh kdaj, jokam, in če že, nikdar tako kot ob filmih ali Gustinčičevem Zrcalu tedna. Nekaj mora biti na času, ki ga zahteva branje, kar upočasni doživljanje in ga naredi znosnejše.

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?

Niso, v svoji strahopetnosti se zelo redko spuščam v podjetja z veliko verjetnostjo tveganja.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Jacopa Belba iz Foucaultovega nihala, da bi ga objela.

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Sovraštvo.

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Pogosto plačujete zamudnine?

Nekoč sem v MKL obredno odnesla 250 evrov zamudnine, ki je prezimila še iz časa tolarjev. Od takrat sta moja vest in račun bolj ali manj čista.

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Glede na to, da sem pravkar končala svoj prvi roman, ki je edina knjiga,­ ki sem jo trenutno lahko in morala napisati, se v odnosu do tega vprašanja prvič v osebni zgodovini počutim osrečujoče ­ravnodušno.