Opis

V poznem srednjem veku, v letih med 1150 in 1550, je vedno več evropskih kristjanov romalo na kraje, kjer naj bi snovni predmeti, podobe, relikvije itd. oživeli in se premikali, krvaveli, jokali ali se drugače preobražali. Tovrstni pojavi, ki jih po mnenju avtorice ne gre razumeti dobesedno, so bili do 15. stoletja v samem osrčju religiozne prakse in razprav, saj so kristjane hkrati izzivali k vedno pogostejšemu srečevanju s čudežno snovnostjo in k zatekanju v ponotranjeno pobožnost, ki zavrača snovne objekte čaščenja. V knjigi Krščanska snovnost avtorica Caroline Walker Bynum opisuje čudežne pojave, razpravlja o problemih, ki so jih ti zastavljali tako cerkvenim oblastem kot tudi običajnim vernikom, in načenja osnovne znanstvene ter religiozne domneve o materiji, ki se skrivajo v ozadju množičnih pojavov čaščenja snovnosti. Obenem analizira razcvet religiozne umetnosti v poznem srednjem veku in utemeljuje stališče, da so umetnine na svojo snovnost opozarjale na pretanjen način, ki pojasnjuje oživljanje podob, hkrati pa tudi sovražnost ikonoklastov. Slednji naj bi prav z uničevanjem nabožnih podob dokazovali njihovo moč. Študija Caroline Walker Bynum, ki obravnava krščansko kulturo kot paradoksno potrjevanje slave in grožnje naravnega sveta, nakazuje novo pot k razumevanju ozadja reformacije v 16. stoletju, tako protestantske kot katoliške. Ker presega kulturne študije o telesu, Bynumova trdi, da je treba zahodni odnos do telesa in do osebe umeščati v kontekst spreminjajočih se konceptov materije same. Njeno raziskovanje ima široke teoretične posledice, saj predlaga nov pristop k proučevanju snovne kulture in verske prakse.