Da me je strah?

Opis

... V enem od intervjujev je na vprašanje: V Božičih vas spoznamo v različnih tipičnih ženskih vlogah: mati, žena, snaha, gospodinja. Kje je ženski presežek ali skupni imenovalec teh vlog? Maruša Krese odgovorila: Temu ne bi rekla vloge. Temu bi rekla ženska. Zato in ker je njena literatura močno usmerjena k ženski, je zanimivo brati Marušin romaneskni prvenec tudi s te perspektive.Že na začetku slišimo dva glasova, njenega in njegovega. Njuni notranji monologi nam podajajo širšo zgodbo (v drugem delu se jima pridruži tretji glas), obenem pa zgovorno spregovorijo tudi o sebi. Ker se enakomerno izmenjujeta, tako rekoč si podajata žogo, ju še laže primerjamo, toliko bolj, ker se pogosto soočata s podobnimi stvarmi in se znajdeta v podobnih položajih.Začne se sredi vojne, oba sta v partizanih. Seveda oba v izrazito težkih okoliščinah, da se sčasoma sprašujeta, ali ne postajajo zverine. A razlika med njunimi razmišljanji in dejanji je precejšnja. Njo lahko v grobem predstavimo tako: trudi se, da ne bi pokazala šibkosti, telesne napore premaguje po moško, odreka se lastni ženskosti, ljubezen do moškega prestavi na čas po vojni, padlim zapira oči, tolaži, bodri, si utrga spanec, da lahko Ančka spi dlje; je opora Mariji, ki so ji ubili starše in sestro; tvega življenje, ko iz vode rešuje konja; ko se moški poženejo v beg, juriša; ko so obkoljeni, njeni kolegi otrpnejo, ona v toči strelov zbeži in se celo vrne po kolege; po vojni je mesece pripravljena ležati na golih tleh, imeti eno samo obleko in pol zobne krtačke; v politično občutljivih časih gre v Beograd k prijateljici, ki potrebuje toplino. Vsemu, kar ji v življenju pride naproti, pogleda v oči in se s tem spopade. Raje umrem, kot da bi bežala, pravi. Je mehka, pogosto skrušena navznoter, a trdna, celo ostra in hladna navzven. Po vojni navkljub oviram uresniči svoje velike sanje: končati univerzo in videti, doživeti morje.