Rok trajanja

Opis

Precej nenavadno je, da se prvenec tako osredotoča na podrobnosti umiranja. Pravzaprav ima roman Rok trajanja Gašperja Kralja dve očišči. Na eni strani so to sodobni in sodobnosti primerno odtujeni rituali, povezani s smrtjo, popisani kar najbolj veristično in mučno, brez tistega izrinjanja smrti in pleonazmov, ki jih kot družba uporabljamo sicer, da bi sploh lahko preživeli, da nas neizbežnost smrti ne bi dotolkla in nas do konca pasivizirala. Kot oskrbovalec umirajočih v zadnji fazi, ki ga pokličejo, ko svojci odpovejo, ko se jim rutina preobračanja negibnih, boj z zaležaninami, menjanje plenic in dajanje protibolečinskih obližev in gledanje trpljenja tako zelo upre, da odpovejo. Takrat pokličejo profesionalca, vsaj tako se nam najprej predstavi, ki s svojo rutinirano potrpežljivostjo, hladno zbranostjo, redoljubnostjo in svojo torbo, polno analgetičnih dobrin in medicinskih pripomočkov, priskoči na pomoč. Stopi na mesto strank, na mesto svojca, in lajša zadnje ure umirajočim. V romanu ne manjka natančnih opisov umiranja, nekajkrat, saj vidimo nekaj primerov v seriji, ta proza je gosta popisov strokovnega pristopa k poklicu; od pedantnega čiščenja prostora, ustvarjanju posebnega vzdušja, kontroliranega in spoštljivega nastopa pred bolj ali manj negibnimi strankami, gibov in pobliskov z očmi umirajočih, ko gibi niso več mogoči, pa popisov mučnega ozračja, ki nastopi, ko svojci in bližnji skrivajo, bolj ali manj neuspešno, svojo kapitulacijo pred smrtjo. Poraza, na katerega so se pripravljali celo življenje, in zdaj odpovedali. Izza maske profesionalnosti, ki si jo nadene, da mu umiranje ne bi prišlo preblizu, potem popisuje slabšanje stanja, spremljamo prihod drugih profijev, od geriatra in psihiatra do fantov iz pogrebnega zavoda z njihovimi posebnimi ponudbami, vsega tistega, kar se zgrne okoli hirajočega in mu, namesto domačnosti doma in idilično postrojenih svojcev ob postelji, krajša zadnje ure. Potem rituali ob zakopu, osolzeni in od bolečine malo zabuhli obrazi sorodnikov, nespretnosti pri izrekanju sožalja, pivski kameradi in prijatelji svojcev, vsi po svojih najboljših močeh, pa največkrat s svojim slabim občutkom za svetost rituala kvarijo vtis ob poslednjem slovesu. Zdi se nam, da roman v tej plasti govori o tem, kako smo pred smrtjo vsi nemočni, kako so besede, ki naj bi olajšale bivanje, pred zadnjo skrivnostjo odveč in napačne, da jezik ni pravo orodje, s katerim bi lahko izrazili svojo globoko zgroženost, ko se ob izgubi bližnjika s preslikavo zavemo tudi lastne smrtnosti in njene dokončnosti. Popisovanje teh obsmrtnih prizorov in spremljajoče groze ni novost v slovenski prozi, iz tega neizrekljivega, zaradi bližine smrti še dodatno neizrekljivega, je nastal recimo roman Lojzeta Kovačiča Deček in smrt, eno samo hlastno in tudi do obisti splašeno popisovanje očetove smrti in dečkove zgroženosti ob njeni nepreklicnosti in izgubi.

Vendar pa se vtis o pripovedovalčevi profesionalnosti kmalu izgubi, če se nam morda prvi odlomek o srečanju z žensko, katere mater je oskrboval, najprej zdi verističen in verjeten. Verjeten ob prvi pojavitvi na začetku, potem pa vedno manj, saj je prizor ves čas isti, z variacijami; srečanje, domenek, vse se dogaja pravzaprav po sanjski, ugodno sanjski logiki. Nekaj se je končalo, neko tuje življenje, in na obzorju je morda ljubavna avantura, ki bo zamenjala nefunkcionalen odnos z lastnico lokala Katarino, se nam zdi. Pripovedovalec le ni tako načet in zdelan, kot se zdi nam, pa še komu od tistih, ki jih sreča.

Vendar pa je ob tem optimističnem preblisku zraven veliko moraste atmosfere, srečanja z drugimi, odnosi z njimi so namreč bistveno bolj nejasni, polni nesporazumov, prekinitev, nerazumnih ali težje razumljivih dejanj. Pravzaprav naš oskrbovalec pada iz situacije v situacijo, in nekatere so prav mučne; na straniščih ga zamenjujejo s kom drugim, in on misli, da ve, s kom; ali pa se še preveč vživi v naslovnika, čeprav nagovori iz kabine v kabino evidentno niso namenjeni njemu. Ob čakanju na naročeno pijačo ga preplavljata tesnoba in nemir, da mora zapustiti prostor, hipno in zaradi niti njemu ne najbolj jasnih vzgibov. Ob obisku knjigarne ga zalotijo z ukradenimi knjigami, čeprav se ne zaveda niti dileme med ukrasti ali ne ukrasti, pa tudi knjige niso nekaj, do česar bi čutil neobvladljivo fetišistično željo.

Teh negotovosti je postopno vse več, pripovedovalec postopno drsi proti robu. Ne samo glede psihične margine, ki mu onemogoča bolj sproščen in pristen odnos s poznanimi in naključnimi pasanti, ne samo, da mu vsi ves čas prigovarjajo, naj si vendar že enkrat spočije, kar seveda pomeni, da se mu vidi že navzven in je že na pogled prava razvalina. Še bolj je načet njegov notranji svet, meja med sanjami in budnostjo izginja, iz sanj se zbuja v sanje, fotografije iz resničnega sveta se znajdejo na mestih, kjer jih ne bi smelo biti, pa saj so tudi tisto samo sanje v sanjah, stvari se začnejo dogajati z neobvladljivo hitrostjo in med budnostmi so vedno krajši premori. Če najprej najde mir le na urgenci – tam je v komociji ob bolnikih, čakajočih in zavijanju siren rešilcev, ki vozijo ves čas nove paciente, očitno oko orkana, točka mirovanja v nepreglednih premenah urbane džungle, tam je začasen zapik pred ostrimi trki z drugimi poseljenimi v mestu –, potem se njegova marginalnost naenkrat tudi socialno zaostri; zaradi preganjavičnosti nima kam, pa se zbudi nekje na robu, na slami, torej je zbežal nekam daleč, kolikor je od mestnega središča do obrobja lahko pri nas sploh daleč, kjerkoli, zbudi se v naravi. Še bolj na robu od možnosti, ki jih prej premisli in se mu zdijo neustrezne, so pa vse blizu brezdomskim, klošarskim. Tudi ta pristop k mentalni margini v prozi ni nov, predvsem klasični modernizem se je iz njega izdatno napajal, spomnimo se samo Beckettovega opusa, ki govori o ontološki negotovosti njegovih »klovnov, ki preigravajo Misli Blaisa Pascala« na način, ki je tudi socialno marginalen; Vladimir in Estragon, pa prozni junaki od Molloya, Murphyja do Neimenljivega se pomikajo od klošarjev proti negibnosti, odpovedi telesa, do redukcije na glas. Ta negibnost, otrplost, za katero ne vemo, ali ni že skoraj katatonija, ali pa so se simptomi samo tako zelo izostrili, da onemogočajo celo bezljanje skozi realnost, se pojavi tudi v Roku trajanja.

Vendar pa sta otrplost in negibnost samo skrajni rob pripovedovalčevih stanj. Vmes je kar nekaj prekinitev, kriz, ko izgine, ko ždi nekje, ne da bi se zavedal. Kot pogosto tisti, ki jim je ostal samo kratkoročni spomin, zaradi možganske okvare ali funkcijsko, zaradi psihične bolezni, tudi on zapisuje dejstva sproti v beležnico, da bi imel vsaj minimalno oporo, da bi bil prepričan vsaj za nazaj. Katarina, partnerka, ki to ni, saj med njima ni pristnosti in bližine, ker je ni zmožen, očitno gre za eno tistih žensk z močnim materinskim refleksom, ki hočejo pomagati še bolj nemočnim od sebe, pa tudi drugi, ki ga obkrožajo, vsi ga pošiljajo k strokovnjaku. K psihiatru, ga napeljujejo na uspavalne tablete, ker njegove [za]reze v realnosti razumejo kot posledico čustveno napornega in umiranju izpostavljenega dela, da se nam potem zdi čisto mogoče, kot tudi njemu v enem od paranoidnih prebliskov, da ga zastrupljajo. Vendar očitno ne; on na koncu živ, s prikaznijo od začetka, da bi ja razumeli, da se bo spet začelo, znova in na novo, naokoli pa sami mrtvi. Nekaj od lastne roke, kakšen pa morda tudi od njegove; ni nam treba do konca razumeti in pojasniti, ali so ampule iz torbe izginile in so pospešile smrt strankinega strica, ali pa je šlo za eno od prevar in halucinacij, podobno tisti v knjigarni, ko stvari so, v naslednjem hipu pa jih ni več. So kot v blodnjah, kot v sanjah, neoprijemljive. Ni nam treba razumeti, ali gre za serijskega morilca, ki ga bližina smrti pomirja, kot mu pravi Katarina, da je namreč bolje in bolj sproščen, kadar ima »primer«, kot v obdobjih med njimi, ko bega in sam ne ve, ne kod, ne kam. Tudi nam se zdi, da njegovo razpoloženje in ozemljenost zelo nihata in je morda njena interpretacija vsaj delno točna in prenicljiva; ali pa ga seveda tudi ona ne razume, kako pa naj bi ga, če se ne razume sam. In kaj je prikazen z začetka in konca, dekle, katere mater je spremljal na zadnji poti, če uporabim osmrtnično grobarski izraz; sorodnica prve, katere smrt je pospešil? Ali tisto drugo, kar je po njegovem mnenju prisotno ob umirajočem, tisto, na kar ves čas preži ob smrti in išče ime, hoče poimenovati, in se enkrat pobliskne z izpeljavami imena Magda, ki ga izreče umirajoči, drugič z iskanjem skrivnostnega brata, ki naj bi bil dedič premoženja Katarinine matere?

Ne moremo reči zagotovo. Ker v pripovedovanju ni nič gotovega, predvsem ne njemu, pripovedovalcu, enako malo potem tudi njegovim bližnjim in enako malo tudi nam. Približuje pa to Rok trajanja še enemu velikemu povojnemu besedilu, Vidcu (oziroma Gleduhu, saj ne gre za nikakršno jasnovidnost, temveč voajerizem), stebru nouveau romana Robbe-Grilleta, kjer ima junak, so nam zatrjevali, shizofrenijo. In enake prelome v realnosti, enake težave s časovnim kontinuumom kot naš paliativni oskrbovalec in morda zraven pospeševalec smrti, njen pobratim in temni angel usode. Na vprašanje, kdo je v Gleduhu ubil punco, je Andrej Blatnik nekje zapisal, da jo je ubil kar ta kdo. Bi rekli: naša pretirana bralska radovednost. Se seveda pri tem zvito in duhovito skliceval na fenomenologijo, kjer je morilec vedno bralec, z vsakokratnim branjem. Zato se mi zdi škoda in neprimerno, če bi ta visoko artikulirani romaneskni prvenec poskušali do konca razumeti in mu storiti silo; razmerje med morilsko in običajno, nam vsem kot potomcem kartezijanskega razcepa lastno in bolj kot ne latentno norostjo je tako zelo pretehtano, skodeli tehtnice za ali proti sta tako zelo uravnoteženi, da se ne moremo odločiti. Vsi indici za eno ali drugo možnost pa zrelativizirani s samim statusom pripovedovalca. Čakamo nadaljevanje.