Miruna, povest

Opis

Miruna je družinska zgodba, postavljena v odmaknjeno vasico Dolina zla sredi romunskih Karpatov. Trajan, potomec iz zadnje generacije, obnavlja dedkove pripovedi, ki jih je poslušal v otroštvu in segajo v čas, ko so se gradili temelji njihove rodbinske identitete. Kot pritiče mitom o nastanku, v njej nastopajo muhasta bajeslovna bitja in nadnaravne sile, s katerimi posamezniki (še) lahko stopajo v stik. Čeprav čas ni merljiv z vatli modernega sveta in so nekateri protagonisti stari tudi dvesto let in več, pa se družinske legende prepletajo z zgodovinskimi dejstvi, ki dogajanje deloma postavijo tudi na zemljevid sodobnega beleženja preteklosti. Prehodi med mitskim, zgodovinskim in osebnim so zabrisani, eno prehaja v drugo na način, ki spominja na magični realizem. Toda membrana tega samosvojega in samozadostnega sveta sčasoma napoka in v Dolino zla začne vdirati moderni čas, ki mitskega na koncu izpodrine. Pa vendar ne povsem: upanje, da stari svet ni čisto izgubljen, se s Trajanovo mlajšo sestro Miruno, ki je med še živečimi potomci edina nasledila nadnaravni dar svojih prednikov, prenaša naprej. Seveda skupaj s Trajanovim zapisom, ki ga bralec pravkar bere – in s tem posredno torej tudi skupaj z bralcem.

Slikovita »meta-pravljica«, kot so jo označili nekateri, napisana v duhu pripovedne tradicije, ki bi ji verjetno lahko rekli balkanska, ima tako najmanj dvojni učinek: po eni strani bralca seznanja s trdim življenjem in revščino izoliranega romunskega podeželja, ki pa ni brez (pravljično)liričnih elementov, po drugi pa opozarja na moč in potencial ljudskega izročila.