To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje

Opis

Jano Putrle Srdić v njeni tretji zbirki zanima narava, ki je kultura, in prevratno: kultura, ki je narava. Onkraj tega, kar razumemo pod naravo – obvladljiv in nadzorovan spekter življenja, zveden na zakone kemije, biologije, fizike. Prepoznava, da kibernetska sodobnost postavlja meje narave povsem na novo: pred jutranjo točo se skrivamo v avtu, a kaj je z nepredvidljivo naravo prometne konice? In ali ni nekontrolirana materija interneta podobno nepredstavljiva kot temna snov, ki predstavlja 96 odstotkov vesolja? Kje se narava neha in začne kultura? Razmerje med naravo in kulturo sodobnega človeka ostaja odprta dilema. Pesničin pogled zaokrožuje prepoznavanje živali kot »nemih« sogovornikov. Iz te ključne razlike med govorečimi in negovorečimi živalmi prihajajo nesluteni učinki. Volkovi, psi, ptiči, hrošči. Drevesa, (pra)gozd, micelijska mreža, nevroni. Pesem se ustavi ob gorečem kvadru lesa in se čudi. Čudi, da je, kot je, čudi temu, da karkoli je. »Narava je tema okrog Descartove misli,« preroško pravi. Narava ostaja samozadosten misterij, a hkrati podaja ključ. Dokler je bila del vsakdana naših praprednikov, je bila avtoritarni učitelj. S človekovo civilizacijsko odtujitvijo je postala elokventen sogovornik, v frustracijo vseh vpletenih odrezan od besede. A narava niso kemijske formule in biološke izpeljave, ki jo držijo na varni distanci. Bolj kot izgubljamo stik z njo, bolj intenzivna so bližnja srečanja, bolj kot si naravo podrejamo, bolj nam skače v obraz. Pod površjem upesnjenega brbota od življenja. Pričujoča pesniška zbirka je intelektualno prepričljiv in intuitiven pesniški prispevek k nekaterim najpomembnejšim razpravam sodobnega časa, ki jih narekujejo ekologija, bioetika, biopolitika in kibernetika. (Mojca Pišek)