K območnim poročilom

Opis

k območnih poročilom, tretja pesniška zbirka Blaža Božiča, je melanholično odisejsko tavanje po urbanih pokrajinah Ljubljane in Bruslja, katerih ceste, trgi in lokali, organsko spojeni s spomini in vtisi lirskega subjekta, se pred bralčevimi očmi prikazujejo v krpah prizorov, v zabrisani, tekoči naraciji, prerešetani z nizi asociacij, literarnih navezav in z gosto mrežo subjektivnih, skoraj hermetičnih metafor. Motivi, kraji, reminiscence, celotni stavki in verzi se ponavljajo od pesmi do pesmi in ustvarjajo miselni refren, sistem simbolov brez ključa, s katerim pesnik zarisuje svoj notranjegeografski zemljevid, svoj imaginarni prostor. Premika se po od otroštva poznanih cestah in bolna sotočja vrat na Metelkovi se stapljajo v eno z njegovim živčevjem. Estetika modernega okolja se razkriva v podobah brnečih hladilnikov in zvoka motorja, ki obrača reklamni pano. Razpoloženja in misli utripajo skupaj z naravo, jesensko in deževno, ljubljansko, ali zimsko in zasneženo.

Čas v tej poetiki odmerjajo menjave letnih časov, delov dneva, preteklost je neločljiva od sedanjosti, človek pa od svojih prednikov. Navezave na starodavne, ciklične dejavnosti sejanja, žetja, oranja ter življenjske faze nosečnosti, rojevanja, dojenja, osirotelosti in umiranja dajejo upesnjevanim momentom transcendentalno razsežnost in vnašajo odmeve ritualne epike. Pri tem pa vseskozi ostajamo trdno usidrani v sedanji trenutek: ... kadar jare svoje ogromne pluge / potisne k oltarju in izkrvavi na zemljo / iz strahu pred prizorom pobegnemo v rašica bar.

Strah je značilnost človeka, majhnega vpričo neskončnosti neba in zgodovine, vpričo begunstva, vojne, selitve narodov. Strah povzroča, da si človek išče uteho v klavstrofobičnem objemu lastnega zatohlega gnezda, v treznem, pragmatičnem pogledu na svet. V prizadevanju za red in mir človek pusti iz sebe narediti družbeni konstrukt, delovno orodje, pristaja na poplitveno, institucionalizirano doživljanje sveta in instrumentalizacijo zemlje, ki jo turistificira, folklorizira. Ponižno se uklanja zahtevam sistema, namesto da bi od sveta terjal, kar mu pripada, kot je to počel v svojem nedolžnejšem, otroškem stanju. Odraslost se tu prikazuje kot ubijajoči jarem konvencije.

Tej treznosti se subjekt upira v neinstitucionaliziranih trenutkih nočnih tavanj po pokrajini, kontemplacije in opitosti s pivom, ki obarva noč v zlato / in nas podaljša v vrtoglavo trajanje. Svet teh pesmi so večeri in jutra v Ljubljani, kultura čevapčičev, zapijanja in luž bruhanja, stvari, ki nas mamijo in jih hkrati zavračamo, saj jih povezujemo s tistim zavrženim, »balkanskim«, kot narod namreč hlastamo po iluziji zahoda. To so stvari, ki se jim razbrzdano prepuščamo v dragocenem času onkraj železnega dnevnega reda.

Blažev način upovedovanja resničnosti nas brez komentarja potaplja v Weltanschauung osebe, razpete med zahod in vzhod, med moderno in antično, med urbano in naravno. Njegovo poročilo hkrati arhivira in, kjer je potrebno, izbrisuje spomin, pušča prazna mesta. Hkrati poroča tudi o duhu časa: skozi zelo intimno, subjektivno risanje Ljubljane se razbira kritika utesnjene, shematično misleče kapitalistične družbe.

Lara Unuk