Opis

Biografska pripoved o pesniku Francetu Balantiču zajema celovitost njegove kratke življenjske poti. Na domiseln način se ukvarja z ustvarjalnimi trenutki Balantičeve poetičnosti, predstavlja usodni preobrat ob njegovi odločitvi, da vstopi med vaške stražarje, in dramatične trenutke njegove prezgodne smrti, posebej pa se zadrži ob literarni usodi, ki jo je njegova poezija doživljala v povojnem obdobju, ko mu je po eni strani literarna javnost priznavala izjemnost pesniške izpovedi sredi vojnih grozot, po drugi strani pa ga je politično nazorska stran vztrajno zavračala. Po letih prečiščevanja se pesnikova zgodba po Francetu Piberniku spet vrača in v slovenski kulturni zavesti na novo osvetljuje njegov pozni november. Pesnik France Balantič spada med tiste slovenske pesnike, ki so umrli zelo mladi, njega pa je zaradi zgodovinskih okoliščin doletela še posebna življenjska in literarna usoda. Pesniško se je začel uveljavljati tik pred drugo svetovno vojno in v njej ustvaril izjemno liriko, ki pa je zaradi njegove tragične smrti izšla šele po njej, in sicer leta 1944 pod naslovom V ognju groze plapolam. Po letu 1945 je bil prepovedan, po osamosvojitvi pa ga je slovenska literarna zgodovina uvrstila med klasike. Romaneskna zgodba o pesniku Francetu Balantiču se v temeljih opira na dejanske razsežnosti njegovega življenja. Vse osebe, ki soustvarjajo biografsko pripoved, so realne in jih je avtor skušal v pesnikov delokrog vzpostaviti v dejanskih medsebojnih odnosih, seveda pa je marsikaj popolnoma literarno izpeljano, kot je to narekovala smer pripovedi. Pisec se je v prvem delu močno opiral na Balantičeve pesmi, ki najneposredneje ilustrirajo njegova razpoloženja in spoznanja, v drugem delu pa precej na ohranjeno korespondenco in spominska pričevanja sodobnikov.