Amfitrion od antike do klasicizma

Opis

Starogrški mit o Amfitrionu (ali Amfitruonu) je na prvi pogled značilna komiška snov, kakršno spremljamo vse od antične dramatike prek commedie dell'arte do stvaritev zgodnjega novega veka in celo sodobnih dram. Gre za motiv dveh likov, po navadi dvojčkov, ki ju okolica zaradi medsebojne podobnosti nenehno zamenjuje, kar povzroča veliko komičnih zapletov. Pa vendar ima Amfitrionova zgodba kompleksnejše podtone: namesto dolgo ločenih bratov, ki se po mnogih zapletih srečno najdeta, spremljamo objestno manipulacijo bogov z ljudmi. Vrhovni bog Jupiter namreč privzame podobo naslovnega junaka, zato da lahko zapelje njegovo ljubečo in zvesto ženo, to podvajanje pa je rimski komediograf Plavt, čigar dramatizacija tega motiva je bistveno vplivala na poznejše različice, še intenziviral z domislico, da si Jupitrov pomočnik Merkur obenem privzame podobo Amfitrionovega služabnika. Toda kakor Plavtov poseg po eni strani povzroči pravo eksplozijo smešnih situacij, obenem vnese tudi pridih eksistencialnega nelagodja. Prava, človeška Amfitrion in njegov služabnik se znajdeta pred globoko vznemirjujočimi vprašanji: Kdo pravzaprav sem? Kaj je sploh identiteta? In kaj storiti, če me ves svet prepričuje, da sem v zmoti – če se v meni zamajejo temelji prepričanosti o lastnih zaznavah in lastnem prav? Ravno tej globlji problematiki gre najbrž zasluga, da so poznejši avtorji Plavtovega Amfitruona predelovali večkrat kot katero koli Plavtovo komedijo. Ta izdaja prinaša poleg Rimljanove klasike različico iz mnogo poznejšega obdobja: nič manjšo klasiko Jeana-Baptista Poquelina Molièra.