Opis

Med različnimi zvrstmi pripovednega izročila so ravno pravljice v ožjem pomenu besede tiste, ki najbolj ohranjajo svojo obliko in vsebino, predvsem zaradi svoje strukture in sporočilnosti. V knjigi je zbranih štirinajst čudežnih pravljic, izbor strokovnih sodelavcev na ZRC SAZU. Za ljudsko pripovedništvo je značilno, da se prenaša iz roda v rod, ob tem pa se izročilo spreminja in prilagaja novim okoliščinam in razmeram. Določeni motivi gredo v pozabo, drugi nastajajo na novo, se med seboj povezujejo in prepletajo, bogatijo in siromašijo. Oplajajo se ob literarnih stvaritvah različnih kultur in civilizacij, prav tako pa se tudi književnost navdihuje ob ustnem izročilu. Pripovedi se prenašajo ne le iz generacije v generacijo, pač pa tudi iz kraja v kraj in na tej svoji tisočletni poti so postale pravljice ena najbolj globalnih dobrin naše kulturne dediščine. V njih najdemo antične motive, orientalske elemente, stare indoevropske mite pa tudi motiviko, privzeto iz različnih srednjeveških, razsvetljenskih in poznejših knjižnih zbirk. Ljudske pravljice, pravce, storjice, basni, laži, kot so jih poimenovali v različnih krajih Slovenije, so za razliko od povedk daljše pripovedi, ki imajo tudi določeno strukturo. Sestavljene so namreč iz motivov in imajo svoj začetek, razplet in zaključek. Medtem ko povedke gradijo na nečem poznanem, zgodovinskem, izkustvenem in so po navadi tudi krajevno in časovno opredeljene, so pravljice ahistorične, zasnovane v fantazijskem svetu in premorejo čaroben razplet, ki nima dosti skupnega z življenjem v resnični vsakdanjosti. Tako v pravljicah kot povedkah nastopajo bajeslovna bitja, ki so v pravljicah bolj fantazijskega značaja.