Opis

Virkova monografija združuje razprave, osredinjene na Franceta Vebra, Vladimirja Bartola in Klementa Juga, »trojko s Filozofske«, kot jo imenuje Virk, ki je pomembno sooblikovala slovensko kulturno zgodovino: Veber kot najpomembnejši slovenski predvojni laični filozof, Jug kot njegov domnevno genialni učenec ter utemeljitelj slovenskega vrhunskega alpinizma, Bartol pa kot svetovno odmeven pisatelj (zlasti z romanom Alamut). […] Poglavja v Virkovi knjigi osvetljujejo posamezna presečišča, na katerih se srečujejo življenjske usode, predvsem pa delo »trojke s Filozofske«. Avtor na primer delno rekonstruira etiško misel Juga, ki jo je ta snoval kot opozicijo Vebrovi Etiki, in jo primerja s Schelerjevo etiko, s katero je bil Jug vsaj v obrisih seznanjen; detektivsko razrešuje vprašanje, ali je bil Jug res tako izjemen filozof, kot se mu je to pripisovalo; analizira filozofski spopad med Bartolom in Vebrom, kot je sprva potekal ob Bartolovi disertaciji, pozneje ob Vebrovi Filozofiji, in še pozneje spet ob Bartolovi najdaljši, neobjavljeni krassowitzijadi: podrobno detektira navzočnost Vebrove filozofije v Bartolovem opusu; analizira Bartolova protiženska stališča, ki so bila v dobršni meri povzeta po Jugovih, itn. Vse te obravnave so pri nas docela nove in kažejo obravnavano "trojko" v popolnejši osvetljavi, kot smo bili vajeni doslej. (iz recenzije Matevža Kosa)