Simfonija v belem

Opis

Simfonija v belem se začne z molkom. Pred bralskimi očmi se ta le počasi krha in postopoma se odstira brutalna resnica o nasilju, zakopanem v preteklost, prav v srži prepletenih zgodb in odnosov glavnih junakov. Fragmentarno razstiranje tega, kaj tiči pod površino, kdo je to storil in komu in kdo je to vedel, je napeto, čeprav na drugačen način kot detektivska zgodba, saj ni nikogar, ki bi prišel od zunaj in razmotal ali presekal vozel. Skoraj vse je že tu, za duševnimi stanji in medosebnimi odnosi, »samo« izreči je treba – in ravno to se izkaže za najtežjo nalogo, saj je ponotranjena zapoved molka sestavni del nasilja, ki traja še po rabljevi smrti. Po eni strani je skrivnost Simfonije v belem skrajno intimna zgodba o neki družini, starševskem nasilju, spolni zlorabi, incestu, očetomoru, strtih otroštvih in zastrupljenih prihodnostih ter o boju za preživetje. Po drugi strani pa kot zgodba o nasilju, represiji in molku tudi na svojski način komentira travmatično izkušnjo vojaškega režima v Braziliji, ki poteka vzporedno z dogajanjem v romanu. Pri tem nikakor ne gre za to, da bi bile osebne zgodbe protagonistov le metafora, ampak za pomembne in nenaključne povezave med mehanizmi in posledicami nasilja v družini in v širši družbi. Kot kaže že naslov, povzet po znani Whistlerjevi sliki, v romanu ogromno vlogo igra umetnost. Vsi protagonisti se na različne načine oblikujejo in izražajo ravno ob njej in skoznjo; morda tako prihaja na plano nekaj, kar se ne more (ali ne sme) izraziti v besedah. Pač pa besede vešče tke Adriana Lisboa, ki surovo zgodbo ubeseduje na skrajno subtilen način, ki svojo poetično moč črpa iz zadržanosti in občutka za odtenke in detajle.