Opis

Pred prvo svetovno vojno v Mariboru tekstilne industrije ni bilo. Presenetljivo hitro odpiranje in razvoj tekstilnih tovarn v Mariboru so spodbudili dograditev hidroelektrarne Fala leta 1918, odločenost mariborske občine, da v mesto do leta 1920 napelje elektriko s Fale, ugodne cene zazidalnih površin, dobre železniške povezave, dovolj cenene delovne sile, pa tudi dovolj vode. Med letoma 1919 in 1923 je na Slovenskem pričelo delovati devet večjih tekstilnih tovarn. Do leta 1930 jih je vrata odprlo nadaljnjih sedemnajst in nato do leta 1936 še devet. Po tem letu, tudi zaradi bližajoče se vojne, novih tekstilnih tovarn niso več odpirali. V dvajsetih letih 20. stoletja se je v Sloveniji razvijala tkalska industrija, v tridesetih letih zelo intenzivno predilniška industrija. Zelo visoka raven jugoslovanske carinske zaščite tekstilne industrije je v Slovenijo privabila tuji kapital. Z največjim, 40-odstotnim deležem je bil v tekstilni industriji zastopan češki kapital, s 25 odstotki je sledil avstrijski kapital. Enak delež so imeli tudi jugoslovanski lastniki. Z nekaj odstotki so bili zastopani še švicarski, angleški in poljski kapital. Mesto se je med obema svetovnima vojnama razvilo v mogočno središče tekstilne industrije – Jugoslovanski Manchester. Po drugi svetovni vojni se je tudi tekstilna industrija v porušenem Mariboru postavila na noge in dosegla svoj višek. Številne tovarne v okviru Mariborske tekstilne tovarne, Svila, Pik in drugi so dobesedno krojile življenje delavcev in življenje mesta.