Opis

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

V začetku septembra 1920 je bil ob gozdnem potoku pri Benediktu v Slovenskih goricah umorjen in iznakažen mlajši moški. Umora so bili osumljeni člani družine Markuzzi in njihov prijatelj Mihael Zemljič iz bližnje Drvanje. Odpor domačinov do obtoženih Markuzzijev je izviral iz njihovega italijanska izvora in izstopajoče gospodarske uspešnosti vodilnega člana družine Ivana, ki se je po vrnitvi s fronte prve svetovne vojne ukvarjal s tihotapstvom in prekupčevanjem. Sla domačinov po maščevanju Markuzzijevim, podprta s poklicnimi ambicijami mariborskega policista, je dosegla uspeh in vrhunec v obnovljenem kazenskem postopku (potem ko so bili obtoženi prvič oproščeni), v katerem so bili moški obtoženci obsojeni na smrt oz. dosmrtno ječo, Ivanova žena pa na zaporno kazen.

Šele čez deset let je bil kazenski proces znova obnovljen in je sodišče prisluhnilo glasu razuma. Obsojeni za umor neznanca so bili tedaj oproščeni krivde in izplačana jim je bila denarna odškodnina, kar lahko razumemo kot eno prvih pravnih zmag koncepta človekovih pravic na Slovenskem po njegovem popolnem zlomu med 1. svetovno vojno. Najbolj zaslužen pri tem je pravni zastopnik zaznamovane družine Danilo Komavli. Njegov skoraj desetletni boj za pravice akterjev procesa ga uvršča med najboljše in najprodornejše slovenske odvetnike s področja kazenskega prava – ne glede na to, da je imel kot primorski begunec iz Trsta veliko razlogov za sovraštvo do Italijanov.