Opis

Kratke, a krute zgodbe v knjižnem prvencu Janka Valjavca zelo verodostojno, slikovito in nazorno podajajo črno resničnost ponižanih, razžaljenih, zatrtih, odpuščenih, zapuščenih ali kako drugače zatiranih in torej prizadetih sicer povsem navadnih ljudi, ki pa se znajdejo v nenavadnih okoliščinah in se po slovitem Franklovem pravilu (V nenormalnih okoliščinah je nenormalen odziv povsem normalen) nanje odzovejo s takšnim ali drugačnim nasiljem. V dramatični temačnosti tematik zgodb in njihovemu stopnjevanju pri razvoju pripovedi se dovolj pogosto zabliskajo duhovite domislice ali pa besedne igre, ki celoto obarvajo satirično-ironično, ko bralec več niti ne ve, naj se joče ali smeji. To je pri teh kratkoprogaških novelah vsekakor pohvalno, kadar pa se takšna dilema pojavi pri bralcu poezije, je to prav nasprotno tragično. Ob vsej tragiki posameznih zgodb pa pisatelj s prikrito humornostjo obenem sporoča, da je vsaka tragedija tudi komedija (in nasprotno), vse je namreč odvisno od našega zornega kota: Če nekomu drugemu zdrsne na banani, je to smešno, če pa se to zgodi nam, je to seveda tragično. Ta tragikomičnost je pravzaprav glavna značilnost Valjavčeve proze v njegovem prvencu. Pri pisanju svojih grozljivih zgodb avtor prav spretno uporabi zelo raznolike oblike pripovedi – od notranjega samogovora, pisma, monologa in dialoga pa vse do klasične tretjeosebne pripovedi, tudi rabo jezika pisatelj prilagaja posamezni zgodbi, zato se ta zbirka kratkih zgodb odlikuje tudi po izjemno preudarnem prečiščenem slogu. Tematsko so zgodbe resnično temačne, a iz te teme sveti luč nadarjenega pripovednika izurjenega peresa, čigar nove izdelke pričakujemo z velikim zanimanjem.