Kričanja, šepetanja, izginevanja

večglasovna poezija v glavi in izven

Izposodi si

Opis

Najnovejše pesmi Bojana Meserka – znanega predvsem kot samosvojega pisca znanstvene fantastike (njegove znanstvenofantastične zgodbe so bile uvrščene v ugledno ameriško antologijo znanstvene fantastike, najdemo pa ga tudi v enciklopediji znanstvene fantastike, ki je izšla v Beogradu), pa tudi skoraj povsem nežanrske trilogije, katere tretji del je pisan v prvi osebi dvojine, sicer pa ostaja zavezan modernističnemu raziskovanju forme – že po svoji obliki (s svojim »asketizmom« spominjajo na Giacomettijeve figure) izražajo neko temeljno razklanost sodobnega človeka, zaradi katere je neprestano v (dia(poli)loškem) sporu sam s sabo; stari znanec samega sebe (»predobro te poznam«), hkrati pa tudi svoj lasten tat (»zakaj si roko dal mi v žep«), razsut po horizontu z mnogimi obrazi (»mene nas je mnogo«) in pesniško preklet (»ubit z besedo«) pred nami odstira zaveso vsakdanjosti (»zavese, potegnjene okoli mene«), za katero se skrivajo (ne)sprejeta »kričanja, šepetanja in izginevanja«, ki odzvanjajo »v glavi in izven nje«, tako da pesem deluje kot zanesljiv seizmograf ali detektor hitro se menjajočih razpoloženjskih leg. Sartrovo sizifovstvo, Beckettovo votlost, Ionescovo postvarelost, Zajčevo odrešujočo temačnost je prekril z lahkotno izpovedno pantomimo, za katero ne potrebuje nobenih didaskalij ali koreografije, da je lahko prisoten v čistem (čustvenem in miselnem) sedanjiku. (Iz spremne besede Vida Sagadina: FIZIČNO SOOČENJE Z ODSOTNO METAFIZIKO)

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena