Potnik in mesečina

Opis

Roman Potnik in mesečina skozi tavanje glavnega junaka Mihálya po Italiji in uličicah svoje razbolele duše iskrivo duhovito prikazuje človekove nezavedne silnice, ki skušajo zbežati iz domačih malomeščansko-meščanskih okvirov, ne da bi natančno vedele, kam. Obzorje, kamor pogledujejo nastopajoči, ostaja vseskozi na ravni slutnje, ki spominja prej na upanje kot na stvarnost. Junaki Szerbovega romana potujejo skozi življenjske vloge, v katerih se znajdejo od svojih mladostnih do uradno zrelih let, a se v nobeni teh vlog dokončno in nekako pomirjeno ne najdejo. Izgubljeni sin Mihály, ki navzlic nenehnemu prizadevanju, da bi bil »normalen kot vsi drugi« in da bi »vse spravil v red«, ostaja neprilagojen, v sklepnem stavku svojo opustitev namere po veličastnem samomoru upraviči sam pri sebi, premišljujoč: »In če človek živi, se še zmeraj lahko kaj zgodi.« (Iz spremne besede Judite Trajber)

*****

Odlomek iz romana Potnik in mesečina, strani 210-211 v prevodu Judite Trajber (Antal Szerb: Potnik in mesečina; prevod, opombe in spremna beseda Judita Trajber; založba Modrijan, zbirka Nostalgija, 2011):

»Mihály, samo poslušaj. Po naključju sem se seznanil z nekim gospodom po imenu Zoltán Pataki, o katerem se je izkazalo, da je mož tvoje žene. Toda to ni nič. Tudi to se je izkazalo, da ta Pataki še zmeraj na smrt obožuje njeno blagorodje, če verjameš ali ne. Nazaj bi jo rad vzel. Upa, da bo gospo zdaj, ko si jo ti zavrgel, le srečala pamet in se bo vrnila k njemu. Kar bi bila nedvomno najboljša rešitev za vse vas troje. Nič ne rečeš? Dobro. Ne razumeš, kje je posel in kaj imam jaz s tem. Saj veš, da sem se že zdavnaj odvadil vsakega takta. V mojem poklicu …. Skratka, poslušaj. Tvoja milostljiva žena ne le da se noče ločiti od tebe, temveč na skrivaj še zmeraj upa, da bosta vidva nekoč umirjena in srečna zakonca in da nebo vajino zvezo morda blagoslovi tudi z otroki. Ve, da si ti drugačen, toda pojma nima, kaj je to, da je kdo drugačen. Zelo veliko misli nate, jezljivo veliko, tudi takrat, ko ne bi bilo treba. Toda ni ti je treba pomilovati. Povsem dobro se ima, samo nočem obrekovati. Prav dobro se ima tudi brez tebe … "

"Kaj hočeš?" je zakričal Mihály, ko se je ustavil.

"Nič. Za manjši posel gre. Če bi ti storil, kakor meni gospod Pataki, kakšen odločilen korak, bi tvoja žena uvidela, da od tebe nima več kaj pričakovati, da je ta zadeva zaključena."

"O kakšnem odločilnem koraku govoriš?"

"Na primer, da bi vložil zoper njo ločitveno tožbo."

"Kako za vraga naj jo tožim? Saj sem vendar jaz njo zapustil. Pa tudi sicer, tudi če bi ona pustila mene, tega ne bi storil. To je stvar ženske." 

"No ja. Vsekakor. Toda če ona tega noče narediti, potem moraš ti. Vsaj takšno je stališče gospoda Patakija."

 "Nič nimam s Patakijevim stališčem, pa tudi z vso zadevo zdaj nimam ničesar več. Govorite z Erzsi. Jaz bom storil vse, kar bo ona hotela."

"Poglej, Mihály, prav v tem je posel, bodi malce razumen. Gospod Pataki ne želi, da bi ti zastonj vložil ločitveno tožbo. Pripravljen je na znatno gmotno žrtev. Nebrzdano bogat človek je in ne zna živeti brez Erzsi. Pooblastil me je tudi, naj ti takoj tukaj izplačam malce predujma, neko zelo majhno vsotico."

"Bedarija. Na kakšni podlagi bi jaz lahko vložil razvezno tožbo zoper Erzsi, ko pa sem jo jaz pustil; če jo sodišče pozove, naj spravi v red svojo zakonsko skupnost, se bo še vrnila k meni, in kaj bom potem?"

"Ne skrbi za to, Mihály. Ti vložiš ločitev, preostalo bomo uredili mi."

"Toda iz kakšnega razloga?"

"Nezvestoba."

"Si zmešan!"

"Kje pa. Kar prepusti mi to. Tako krasno nezvestobo ji bom dokazal, kot se spodobi. Jaz imam v tem veliko izkušenj."

Tedaj sta stala že pred Mihályevo hišo. Mihály je komaj čakal, da bi bil že notri.

"Bog s tabo, János Szepetneki, roke ti tokrat ne bom dal. Kar si rekel, je nizkotna svinjarija. Upam, da te ne bom videl tako kmalu."

Odhitel je gor v svojo sobo.